Odbor za infrastrukturo preslišal kritike nacionalnega stanovanjskega programa

Ljubljana – Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015 - 2025 je prepričala večino poslancev matičnega parlamentarnega odbora (za infrastrukturo, okolje in prostor). Kljub temu na današnji seji ni šlo brez kritičnih tonov. Besedilo  akta, ki ga je neuspešno poskušalo spraviti skozi proceduro že nekaj vladnih garnitur, je na drobno razcefral samostojni poslanec Jani Möderndorfer.

Resolucijo je označil za nekakšno potegavščino: ker predlagatelj ni zmogel pripraviti pravega programa z akcijskim načrtom s konkretnimi ukrepi, roki in viri financiranja, je nedodelano in pomanjkljivo besedilo zadnji hip prekvalificiral v ohlapno resolucijo, samo zato, da bi ji tlakoval pot skozi parlament. Večkrat je ponovil, da je dokument neizvedljiv, nestvaren seznam želja, da gradi na obljubah, pogojnikih, državnemu stanovanjskemu skladu sicer res namenja vlogo glavnega izvajalca in koordinatorja stanovanjske politike, a na koncu vso (finančno) težo zvrača na lokalne skupnosti. Ki jim država, po drugi strani, zmanjšuje sredstva. Star stanovanjski fond je potreben obnove, funkcionalne in energetske, ljudje pa nimajo denarja, da bi plačali svoj del vložka v obnovo (razliko do zneska, ki ga je moč pridobiti iz domačih in evropskih virov). Če v hiši živi nekaj upokojencev z nizkimi pokojninami, hiša ne zbere dovolj denarja za obnovo.

Poslanec je oporekal tudi rešitvam v poglavju o najemnih razmerjih. Pogrešal je analizo potreb in možnosti za najem s kasnejšim odkupom. Model v praksi že dolgo obstaja, ampak ne zaživi. Starejši bi lahko že zdaj prepisali svoja stanovanja na otroke ali vnuke in kot preužitkarji v njih živeli naprej, vendar so nezaupljivi. Kako bodo potemtakem stanovanje prepustili stanovanjskemu skladu, če ga niti potomcem nočejo? Živijo torej v velikih stanovanjih in se niso pripravljeni izseliti pod nobenim pogojem (»saj še 20 let starih oblek ne zmečejo iz omare«). »Upam, da ministrstvo ne živi v iluziji, da bodo poslej to počeli! To so kulturni vzorci, ki jih ne bomo presegli, program ne prikazuje realne slike.«

Na več mestih v resoluciji je omenjena skovanka PROSO (prioritetna razvojna območja za stanovanjsko oskrbo), tam (kjer so potrebe največje) bo država povečevala ponudbo novih stanovanj. Möderndorferja je silno zanimalo, kje so ta območja, seznam občin. A, kot je dejal, tega seznama ni, ker bi predlagatelj s tem odprl pandorino skrinjico. Župani bi se med seboj potolkli, kdo bo prišel na seznam. V občinah, iz katerih se ljudje izseljujejo, bi hoteli stanovanja zato, da bi ta trend ustavili, v drugih pa zato, ker se tja stekajo migracije.

Plaz kritik je usmeril tudi na novo vlogo stanovanjskega sklada, ki da še vedno ni sposoben voditi resne najemniške politike, dvomi tudi, da bo v sodelovanju z DUTB pridobil nova stanovanja za oddajo v najem. Poslanec je pozval vlado, naj pripravi ukrepe, ki bi učinkovali že v prihodnjem letu, ne šele čez pet let, če sploh. Program bi rade volje podprl, ampak zgolj z jasnimi številkami in strategijo.

Poslanec Miha Kordiš iz Združene levice je pojasnil zadržke ZL, na podlagi katerih so vložili tudi devet amandmajev. Po njegovem resolucija še vedno obravnava lastništvo prednostno, medtem ko je najemništvo depriviligirano, zgolj prehodna rešitev. Namesto uvajanja stroškovnih najemnin in  stanovanjskega dodatka bi morali peljati najemninsko politiko v smeri neprofita in družbenega lastništva stanovanj. Izkušnje nekaterih držav namreč kažejo, da stanovanjski dodatek še povečuje revščino in nagrajuje bogate, saj spodbuja rast najemnin, zmanjšuje zanimivost najema, ki ni več resna konkurenca lastništvu stanovanj, v končni fazi pa povečuje cene stanovanj.

Vlogo stanovanjskega sklada je vzel v bran novi direktor SSRS Črtomir Remec. Resolucija vodi v pravo smer, je dejal; morda se sicer katera od številnih nalog ne bo izkazala za primerno, a do selekcije bodo pripeljali pilotni projekti. Treba je vztrajati.

Zagotovo pa ne bo uspeha, če program ne bo imel najširše politične podpore. Potrebno bo usklajeno delovanje petih ministrstev (za okolje, delo, finance, gospodarstvo in infrastrukturo) prek sveta za stanovanjsko politiko, ki bo umeščen neposredno pod pristojnost predsednika vlade, v njem pa bo tudi direktor SSRS in drugi izvajalci.

Sklad je sposoben izpeljati svoje naloge, pilotne projekte, podpreti projekte lokalnih skupnosti kot soinvestitor oziroma kreditodajalec, zagotoviti sredstva za razpise najemnih, zlasti oskrbovanih najemnih stanovanj, vendar pričakuje tvorno sodelovanje in predloge županov, je dejal Remec. Po njegovem bo normalno najemninsko politiko mogoče voditi, če bodo nova najemna stanovanja zgradili po dovolj nizkih cenah, to je v Ljubljani po 1500 do 1600 evrov za kvadratni meter, zunaj Ljubljane pa po 1000 do 1100 evrov.

Odbor je resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu večinsko podprl, amandmajev ZL pa ni sprejel.