Tiskane izdaje
Ljubljana – Število učencev s posebnimi potrebami v rednih osnovnih šolah se je v zadnjem desetletju podvojilo. Zaradi motenj v razvoju oziroma drugih primanjkljajev lahko pridobijo odločbo za dodatno strokovno pomoč. Učni načrti so pogosto preveč natrpani, a marsikateri učenec do prilagojenega programa kljub temu ni upravičen, opozarjajo učitelji.
Ko ima učenec težave pri branju, pisanju ali računanju, mu z drugačnimi učnimi metodami ponavadi najprej pomaga učitelj. Če to ni dovolj, mu lahko svetujejo šolska svetovalna služba ali strokovnjaki iz zunanjih svetovalnih centrov. Zadnji korak pri prilagoditvi učnega procesa v redni osnovni šoli je postopek usmerjanja otroka, razlaga dr. Natalija Vovk Ornik, vodja oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na zavodu za šolstvo. Z odločbo učenec do spremembe stopnje izobraževanja lahko pridobi številne pravice.
Če komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami glede na merila presodi, da je otrok s čustveno-vedenjskimi motnjami, dolgotrajno boleznijo, avtizmom ali drugimi primanjkljaji do usmeritve upravičen, šola zanj pripravi individualizirani program.
Lahko je upravičen do petih ur učne pomoči na teden, pridobi več časa pri pisanju testov, dodatek pri štipendiji ali se vpiše na srednjo šolo oziroma fakulteto z manj omejitve. Njihovo število se je v rednih osnovnih šolah po podatkih statističnega urada povečalo na 10.000 še pred povečevanjem generacij, kar je približno dvakrat več kot pred desetimi leti.
Večja ozaveščenost
Prizadevanje za vključujoč sistem izobraževanja za vse otroke je z novo zakonodajo in številnimi evropskimi projekti spodbudilo zgodnje prepoznavanje odstopanj razvoja otrok, pravijo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. »Otroci s posebnimi potrebami so dobili pravico do vključitve, kar je zelo pomemben dosežek sodobnega izobraževalnega procesa,« se strinja socialna psihologinja dr. Mirjana Ule.
Vendar destigmatizacija po njenem mnenju kljub temu ne pojasni velikega povečanja osnovnošolcev s prilagojenim izvajanjem programa z dodatno strokovno pomočjo.
Delo infografika.
»Otroci preprosto ne zmorejo,« pojasnjuje Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju. Sedanji devetošolec ima 13 predmetov, medtem ko jih je imel njegov vrstnik pred uvedbo devetletke osem, poleg tega sta v učnih načrtih še dva obvezna izbirna predmeta. »Petnajst področjih od njih zahteva perfekcionizem, saj jim ena ali dve nižji oceni lahko omejita pot naprej. Sistem v zadnji triadi je naravnan samo na štetje točk, ne upošteva pa resničnih talentov in nadarjenosti na posameznih področjih,« razlaga učiteljica.
Ustvarjalni predmeti, kot sta glasba in tehnika, so postali smrtno resni teoretični predmeti, interesne dejavnosti pa so izrinili. »Nihče ni naredil evalvacije prenatrpanih in absurdnih učnih načrtov. Osmošolci ne znajo osnovnih pravopisnih pravil, hkrati pa moramo z njimi uresničevati učni načrt, ki zahteva, da se naučijo, kako natančno je zgrajen sonet. Sistem je gnil. Veliko in prezgodaj zahtevamo od njih, in to iz leta v leto več,« obupano pripoveduje.
Šola je starše
Želijo si uspešnega otroka, zato pritiskajo tako nanj kot na učitelje, da bi prvemu zagotovili pot na dobro srednjo šolo, se strinja Bojana Potočnik: »Otroku, ki je bister in dober na svojem področju, želijo olajšati življenje, zato pomoč iščejo v dodatni strokovni pomoči.«
Pravice do dodatne strokovne pomoči se nekateri dobro zavedajo, marsikdaj pa jo tudi neupravičeno izkoristijo, razlaga učiteljica razrednega pouka z ene od ljubljanskih osnovnih šol, ki noče biti imenovana. »Do vstopa v šolo se z otroki ne ukvarjajo, kot bi se morali. Ne berejo jim in jim ne razlagajo. Peljejo jih z ene interesne dejavnosti na drugo, pomoč pri učenju pa pogosto preložijo na šolo z vlogo po odločbi, ki jim zagotovi zastonj inštrukcije. Ne zavedajo se, da jim s tem ne pomagajo. Kaj se bo z njimi zgodilo, ko bodo vstopili na trg dela? Tam popuščanj ne bo,« se sprašuje.
Hude posledice
Otrok z odločbami bo vse več, saj otroci pritiskom niso kos, starši pa iščejo rešilno bilko, je prepričana Bojana Potočnik. To je problematično tudi zato, ker dodatno strokovno pomoč pogosto izvajajo učitelji, ki nimajo dovolj znanj za delo s tistimi, ki pomoč res potrebujejo.
Izobraževanje učiteljev bi se novim razmeram sodobne družbe zato moralo nujno prilagoditi. Prav tako bi morali prevetriti učne načrte, vzgojne predmete narediti ustvarjalnejše, namesto neobveznih izbirnih predmetov pa uvesti interesne dejavnosti, še meni. Predvsem pa bi sogovornik šole morali biti otroci, ne starši, dodaja Uletova.
Prav je, da so otroci s posebnimi potrebami slišani, vendar pretiravanje in napačna diagnostika otroku škodita, nadaljuje. Če ga starši preveč ščitijo, mu odvzemajo odgovornost za svoje ravnanje in izkušnjo obvladovanja problemov. Navkljub izobrazbi mladi ne bodo opremljeni s socialnimi veščinami, zato ne bodo znali sodelovati in se spopasti s krutim trgom dela. Tudi zato je po njenem mnenju pomembno, da jim bolj zaupamo, omogočimo več svobode in avtonomije.
