Odnos med zdravnikom in bolnikom: pozabljena ali zanemarjena obveza?

Zdravniki in zdravstveni delavci pogosto zanemarjajo pomen komunikacije, kažejo študije in praksa. Načinov, kako bolniku prenesti slabo novico, je veliko, idealen scenarij ne obstaja. Bolniki si, poleg usposobljenosti in strokovne kompetentnosti zdravnika, želijo predvsem iskrenega in človeškega odnosa.

Objavljeno
07. februar 2011 10.51
Tjaša Lampret, zdravje
Tjaša Lampret, zdravje
Ljubljana - Medicinsko znanje, izbira primernega zdravljenja in zdravil so temelj, ki bolniku zagotavlja celovito zdravstveno oskrbo. Kljub temu pa zdravstveni delavci in predvsem zdravniki v odnosu z bolnikom ne smejo podcenjevati ali zanemariti moči komunikacije. A to se dogaja vse prepogosto, kajti različne študije (poleg izkušenj v praksi) potrjujejo, da so nezadostna ali neosebna komunikacija ter njeno pomanjkanje najpogosteje vsebovane v kritikah, ki jih bolniki izrekajo na račun zdravnikov oziroma zdravstvenega osebja. Bolniki si, poleg usposobljenosti in strokovne kompetentnosti zdravnika, želijo predvsem iskrenega in človeškega odnosa.

To še toliko bolj velja za najbolj občutljive trenutke, ko zdravnik bolniku sporoči neprijetno novico o njegovem zdravstvenem stanju in prognozi bolezni. Načinov, kako bolniku prenesti slabo novico, je veliko, idealen scenarij pa ne obstaja, pravi dr. Robert Buckman, onkolog v kanadski bolnišnici Princess Margaret Hospital, ki na medicinski fakulteti v Torontu predava o komunikaciji med zdravnikom in bolnikom. Kot pojasnjuje dr. Buckman, gre pri empatiji za (zdravnikovo) sposobnost vživljanja v drugega človeka (bolnika), nikakor pa ne za poistovetenje z bolnikovim čustvenim stanjem.

Laže preslišati kot slišati

Tudi iz članka, objavljenega v vodilni kanadski strokovni reviji Canadian Medical Association Journal , je razvidno, da zdravniki v komunikaciji z bolniki (pre)pogosto namerno preslišijo ali se ne zmenijo za bolnikove izjave, ki bi zahtevale zdravnikov empatični odziv. Zdravniki bi morali biti bolj dovzetni za bolnikova čustva in se tudi priučiti, s kakšnim odzivom naj se prilagodijo konkretni situaciji. Omenjeni članek je rezultat skupne analize raziskovalcev torontske univerze (University of Toronto) in ameriške univerze iz Durhama (Duke University).

Zdravniki se večinoma (tudi v 90 odstotkih) sploh ne odzovejo na izjave bolnikov, ki so prežete s čustvi. Ti podatki izhajajo iz nedavne analize 137 posvetovanj med zdravniki in bolniki, ki so zboleli za pljučnim rakom, v ameriški bolnišnici za veterane U.S. Veterans Affairs Hospital. Avtorji študije so v zapisih prepoznali 348 situacij, v katerih so bolniki zaradi ugotovljenega zdravstvenega stanja izražali strah, skrb ali zaskrbljenost in v katerih bi bil zdravnikov empatični odziv povsem primeren. Vendar pa so se zdravniki vživeli in povezali z bolnikom le v 39 primerih oziroma slabih desetih odstotkih kriznih situacij.

Moč poglobljenega pogovora

Podobne so tudi ugotovitve v drugi študiji, ki je vključevala skoraj 400 videoposnetkov pogovorov med 51 onkologi in 270 bolniki z napredovalim rakom; zdravniki so se le v 22 odstotkih odzvali na izjave bolnikov, ki so pričale o njihovi duševni stiski.

»V približno 80 odstotkih primerov zdravniki ne vedo, kako bi se odzvali na čustva,« pravi dr. Robert Buckman. Po njegovi presoji bi se zdravniki morali zavedati, da lahko s poglobljenim pogovorom, vzpostavitvijo stika z bolnikom oziroma empatijo zmanjšajo bolnikova občutja tesnobe in depresije. Navsezadnje s takšnim pristopom dokazano lahko dosežejo, da bolniki bolj dosledno upoštevajo navodila glede zdravljenja pa tudi s potekom zdravljenja so bolj zadovoljni. Zmanjša se tudi pogostost pritožb zaradi slabega oziroma malomarnega zdravljenja.

Buckman se zaveda, da v zahtevnem študijskem programu medicine za privzgajanje oziroma »učenje« empatije ni dovolj prostora; poleg tega se zaradi preobremenjenosti študentov razvijanje komunikacijskih in čustvenih dimenzij preprosto – izgubi. Kljub temu pa velja, da za zdravnike prepoznavanje bolnikovih načinov čustvovanja in odzivanje nanje ni prav nič manj pomembno od obvladovanja in nenehnega nadgrajevanja zahtevnega medicinskega znanja.