Odpoved

V tem času, obdobju od pepelnice do velikega tedna, kristjani obhajajo postni čas. Štirideset dni odpovedi dobrinam, doživetjem, ki jih jemljemo kot samoumevne, da bi se duhovno pripravili na največji praznik. Praznik božjega samožrtvovanja, odpovedi iz ljubezni do ljudi. Iz tega nauka lahko tudi ateisti, ob odpovedi predsodkom, razberemo pomembno sporočilo.

Ko se spopadamo z največjo zdravstveno krizo od uveljavitve cepiv, moramo misliti na tiste, ki bi jih bolezen lahko – neposredno ali posredno – najhuje prizadela: starejše, šibkejše, kronično obolele, revne. Lahko godrnjamo nad odpovedjo koncerta ali predstave, ki smo ju želeli obiskati. Lahko nas pesti zamujena poslovna ali družabna priložnost zaradi odpovedi leta, zaradi katere ne moremo v tujino. Lahko nas skrbi, kako zaradi odpovedi pouka poskrbeti za varstvo otrok. Vse to je utemeljeno. A kaj bi takšne osebne odpovedi z odpovedjo telesa, odpovedjo dihal?



Kaj z odpovedjo, v katero je prisiljen zdravnik, ko se mora odločiti, da bo intubiral le tistega izmed dveh pacientov, ki ima večje možnosti za preživetje? Kaj v primerjavi s študentom ali prekarnim delavcem, ki z danes na jutri dobi odpoved, ob koncu meseca pa mora vseeno plačati prispevke, najemnino, hrano? Odpovedi prizadevajo ravno tista področja – turizem, gostinstvo, kultura, izobraževanje –, kjer je prekarno delo najbolj razraščeno, in takšni delavci so izmed vseh zaposlitvenih skupin najbolj na udaru. Država menda sprejema interventni zakon, a v njem v času pisanja za te skupine – ničesar.

Čas bi bil, da ne mislimo le nase, temveč tudi na druge, ki imajo slabša izhodišča za soočenje s boleznijo, ter zanje sprejmemo nekatere odpovedi. Upamo lahko, da bodo odpovedi delu državne pomoči v korist šibkejših zmožni tudi njeni večinski prejemniki. Sicer bomo zelo jasno priče temu, kako blizu odpovedi je sistem, v katerem živimo. In mi sami kot ljudje.