Tiskane izdaje
Obrežje - »Ko opazujem čustva starejših ljudi, ki so danes prvič po dveh desetletjih znova na tem mostu, imam občutek, kot da bi odprli mejo med dvema Korejama,« je v družbi hrvaških stanovskih kolegov dejal slovenski policist Anton Vodopivec. Letos so za pet ur odprli zadnjih 23 let neprehoden most med Obrežjem in Bregano.
Prebivalci slovenskega Obrežja in hrvaške Bregane, ki so v Jugoslaviji na dveh bregovih potoka dihali kot en kraj, lani ob vstopu Hrvaške v EU niso pripravili skupne slovesnosti. Zaradi državne meje so se namreč odtujili bolj, kot so želeli. Letos pa so uniformiranci v modrem 1. julija prvič po letu 1991 prebivalcem z obeh strani meje dovolili brezskrbno prečkanje dve stoletji starega kamnitega mostu.
Resda je bil sprehod dovoljen le med 17. in 22. uro, most pa je od takrat dalje znova bolj ali manj neprehoden. A teh pet ur napoveduje začetek ogrevanja ohlajenih odnosov. »Ljudje so se na mostu fotografirali, kot da gre za izjemen spomenik,« pravi tajnica krajevne skupnosti Jesenice na Dolenjskem Rajka Križanac. KS je bila pobudnica letošnje slovesnosti ob prvi obletnici vstopa Hrvaške v EU, odgovorni na Gradu Samobor in v brežiški občini so izziv sprejeli: »Namen prireditve je bil, da se ljudje z obeh strani po dolgih letih znova podružijo.«
»Včasih smo most uporabljali vsak dan. Na hrvaški strani smo imeli zdravnika, zobozdravnika, avtobusno postajo za Zagreb. Na slovenski je bila restavracija, mesnica. Veliko nas je hodilo v hrvaške osnovne šole,« se spominja Darinka Suban iz znane slovenske pekarne: »Lani ni bilo slovesnosti ob vstopu Hrvaške v EU, prireditev je organizirana z letom dni zamika. To veliko pove o tem, kako so se odnosi med nami v teh dveh desetletjih spremenili.«
Včasih jih spustijo čez most
Subanovi so pred osamosvojitvijo živeli od Zagreba. A ko so njihove krofe v hrvaški prestolnici na sanitarni inšpekciji zadrževali do 11. ure dopoldan, so ugotovili, da jim preostane le slovenski trg: »Vzpostavitev meje je bila za vse nas velika travma. Moja mama živi na Hrvaškem, sorodnike obiskujemo, a kontakti med nami so se ohladili. Prečkanje mejnega prehoda je vsem nam postal problem. Sprašujejo nas, kam gremo, zakaj gremo ...«
Sredi mostu na Samoborski ulici nas je ogovoril upokojeni Hrvat Fabija Mavrić: »Še vedno smo prijatelji, bratje, gremo v Slovenijo na sprovode, no, na pogrebe.«
Njegova žena Katarina se je takoj po šoli kot stotine Hrvatov zaposlila na slovenski strani, v tehničen remontnem centru (številni Slovenci so delali v pohištvenem gigantu Šavrić na Bregani): »Zadnjih 10 mesecev do upokojitve sem oddelala v 60 metrov oddaljeni slovenski gostilni Kalin. Večinoma sem v službo morala hoditi 15 minut čez maloobmejni prehod Slovenska vas. Včasih, če imajo policisti razumevanja in jim pokažemo, da je naša hiša res tik za mejo, nas pustijo preko. Se pa to, od kar je lani hrvaška vstopila v EU, veliko pogosteje zgodi. Hrvaški policisti so na meji prisotni ves čas. Slovenski le občasno. A to je še huje. Greš preko, potem pa se nenadoma prikažejo in te presenetijo,« pravi Katarina Mavrić.
400 evrov kazni za prehod
Gostinec na slovenski strani Saša Kalin dobro ve, kako je priti v navzkriž z modrimi. Ko jo je kot prej neštetokrat v mladosti mahnil po bližnjici na sosednjo stran, je petkrat plačal po 400 evrov kazni. Prepričevanja, da ne počne nič slabega in da ima celo dobro desetino gostilne na hrvaški strani meje, niso zalegla.
»Ko je Slovenija vstopila v EU, se je vse skupaj zaostrilo. Celo življenje hodiš po tem mostu, meja nam je sklestila promet v restavraciji, potem pa pridejo policisti, ki tega nočejo razumejo. Pride ti, da bi jih poslal v …,« iskreno pravi Kalin: »Odnos med Slovenci in Hrvati se je v teh letih ohladil. Prej smo živeli pomešano, zdaj se vsak drži zase. Ta prireditev je dober poskus začetka tega, da se nekdanji odnosi zopet vzpostavijo. A potreben bo čas. Vprašanje pa je, če bo kdaj zopet tako, kot je bilo.«
Težko, so si enotni starejši. Dokaz vidijo v besedah mlajših, recimo 25-letne Petre Suban: »Tu je vedno bila meja.«
Babica Darinka jo je hitro podučila: »To ni res. Se vidi, da si generacija ipsilon. Ti se časov, ko smo živeli povezano, kot eno, ne spomniš.«
