Odsluženi računalniki v epidemiji dobivajo novo življenje

V okviru nevladne akcije Nihče brez naj bi vsak osnovnošolec do konca maja imel doma orodje za pouk na daljavo.

Objavljeno
16. maj 2020 06.00
Posodobljeno
20. maj 2020 12.11
Šole se delno odpirajo v ponedeljek, večina otrok bo pa še vedno potrebovala računalnike za učenje. FOTO: Uroš Hočevar
Na društva, ki zbirajo rabljene računalnike in jih nato pripravijo za ponovno uporabo, se je v obdobju učenja od doma vsul plaz elektronske pošte, ki se je nanašala na podarjanje in povpraševanje po računalnikih. Delujoče računalnike ob menjavi zavržemo, v trenutni situaciji pa so rabljeni računalniki zelo koristni za šoloobvezne otroke, ki drugače ne morejo sodelovati pri pouku.

Nevladna akcija »Nihče brez« je v času epidemije z rabljenimi računalniki zadovoljila že dobro polovico potreb, do konca maja pa ni razloga, da družina z osnovnošolcem še vedno ne bi imela vsaj enega računalnika, poudarjajo koordinatorji akcije. To je pomembno, ker bo večina šolarjev šolsko leto končala doma, kako bo šola potekala jeseni, pa ni jasno.

Teden dni po razglasitvi epidemije je del Slovenije, kjer narava dela to omogoča, v celoti prešel na delo od doma, prav tako doma pa za šolarje, dijake in študente poteka tudi formalno izobraževanje. Pedagoški proces se v celoti izvaja s pomočjo spletnih orodij, prav tako pa tudi začetek in zaključek šolanja potekata »online«, med drugim na daljavo redno potekajo zagovori zaključnih del študentov in ocenjevanje učencev.

Šole se delno ponovno odpirajo v ponedeljek in nekateri otroci bodo deležni klasičnega poučevanja, medtem ko drugi ostajajo doma do nadaljnjega. V času epidemije pa se je za nekatere otroke pedagoški proces znatno upočasnil, če ne celo ustavil. Dostop do informacij in priložnosti se je bistveno zmanjšal za posameznike, ki nimajo dostopa do računalnikov in spleta. Neenake možnosti pri dostopu do informacijskih tehnologij oziroma digitalni razkorak se je v tem času povečal, na kar že od začetka epidemije opozarjajo pedagogi in strokovni delavci na terenu. Pomanjkanje računalniške opreme je izrazito pri otrocih, ki živijo v socialno ogroženih družinah. Pri Zvezi prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje ocenjujejo, da je bilo v začetku epidemije okoli 1800 šoloobveznih otrok brez računalnika, zdaj jih je še okoli 500. Pogosto je le en računalnik v družini, kjer se šola več otrok, premalo, saj otroci računalnik pogosto potrebujejo ob istem času, zato prihaja do prekrivanja učnih ur. Če računalnik za delo od doma potrebuje tudi eden od staršev, je zagata še hujša.


Brez dostopa do interneta


Na osnovni šoli Zavoda za gluhe in naglušne so težavo rešili s tem, da so svojim učencem posodili lastno opremo. Ravnatelj zavoda Matjaž Jeruc pravi, da so svoje kapacitete povsem izkoristili, vendar pa vseh potreb niso zadovoljili. Nekatere družine namreč nimajo dostopa do interneta, kar predstavlja še dodatno težavo tudi po zagotovitvi računalnika, ugotavlja Jeruc. Učenci se opirajo na mobilne podatke staršev, ti pa v tem času zelo hitro zmanjkajo.

image
Dostop do interneta in računalniki so za otroke pomembni tudi pri ohranjanju stikov s sošolci. FOTO: Blaz Samec/delo
Nekateri učitelji so se v trenutni situaciji znašli tako, da so naloge v tiskani obliki pustili v nabiralnikih učencev, ki so jih nato izpolnjene vrnili po pošti. Učitelji in starši otrok se po večini individualno dogovarjajo, kako rešiti stisko s pomanjkanjem računalniške opreme, a vendar tako učitelji kot drugi strokovni delavci ugotavljajo, da nekatere družine dolgo niso sporočile, da jim primanjkuje računalniške opreme, številni pa še vedno niso poročili, kaj potrebujejo.

Na individualni ravni se rešuje tudi težava s prekrivanjem učnih ur v večjih družinah. Ni malo situacij, ko učenec v času predavanja nima dostopa do računalnika, ker ga za potrebe šolanja ob isti uri uporablja drug otrok iz iste družine. V teh primerih je potek poučevanja v veliki meri odvisen od staršev, ki takšne primere sporočijo šoli, zato se odvijajo individualni pogovori med učitelji in učenci, v okviru katerih je sicer izostanek mogoče nadomestiti, dodatna obremenitev poučevanja pa pade na učitelje ali starše. Do prekrivanja ur je v začetku izobraževanja na daljavo prihajalo tudi znotraj posamezne šole, kar so po večini rešili z internimi seznami učnih ur, vendar pa je usklajevanje ur med vsemi šolami praktično ni mogoče. Primeri prekrivanja ur so trenutno še bolj mogoči, saj je na vrsti ocenjevanje znanja, za kar je potrebna neposredna komunikacija, predhodno posneti videi učiteljev pa tako niso uporabni.
 

Samoiniciativnost nevladnih organizacij


Zaradi potreb po računalnikih so ZPM Ljubljana Moste-Polje, Duh časa in zavod Vsak že konec marca zasnovali akcijo »Nihče brez«, s katero osnovnošolskim otrokom zagotavljajo računalniško opremo in je pravzaprav odgovor na neodzivnost državnih institucij na tem področju.

Na ZPM Ljubljana Moste-Polje, ki koordinira akcijo, spomnijo, da so prve računalnike prejeli 25. marca, kmalu za tem pa so dobili tudi prvo večjo donacijo – skoraj 80 računalnikov. Te računalnike je bilo treba primerno usposobiti, zato so se obrnili na društvo Duh časa, ki pa je takrat že sodelovalo z zavodom Vsak. V taki zasedbi se je na pobudo Katje K. Ošljak oblikovala akcija »Nihče brez«, katere osnovni cilj je opremiti vsakega osnovnošolca z računalniško opremo do konca maja. V akciji se uporablja predvsem rabljena oprema, s katero bi se vendarle omogočilo nadaljnje šolanje in sodelovanje vseh otrok pri pouku na daljavo; finančnih sredstev za nove računalnike namreč ni.



Eden izmed državnih zavodov je kmalu po oblikovanju akcije ponudil donacijo 300 računalnikov, kar je organizatorje spodbudilo, da pridobijo podatke o vseh potrebah v Sloveniji. Od državnih institucij niso dobili uporabnih informacij, zato so se obrnili na Združenje ravnateljev osnovnih šol, ki je že imelo seznam potreb po osnovnih šolah. Seznam tudi zdaj dopolnjujejo in ažurirajo, računalnike pa otrokom razdeljujejo prek osnovnih šol.

Ošljakova pri tem izpostavlja birokratske ovire, ki so nastale pri poskusu sodelovanja z Zavodom RS za šolstvo. Ta namreč rabljene opreme ni mogel posredovati naprej, zato je društva prosil, da se v sklopu akcije obrnejo neposredno na šole. Akcija bi nedvomno potekala hitreje in učinkoviteje, če bi bil zavod za šolstvo pripravljen sodelovati, vendar zaenkrat opremljanje osnovnošolcev v celoti izvajajo nevladne organizacije, ki razpolagajo z omejenimi viri. Na ministrstvu za šolstvo se je sicer oblikoval projekt Digišola, ki naj bi vsem otrokom omogočil nadaljnji potek izobraževanja in nemoteni izobraževalni proces. S tem so bile seznanjene vse šole, vendar pa so kljub temu številni šolarji ostali brez računalniške opreme. Ministrstvo je v začetku aprila s pomočjo podjetij razposlalo donacije 454 tabličnih računalnikov in 753 modemov. Vse kaže, da so s tem projekt opremljanja šolarjev z računalniki zaključili, čeprav so potrebe precej višje, še pravi Ošljakova.


Ohranjanje stikov


Po podatkih ZPM Ljubljana Moste-Polje je v začetku epidemije računalnik potrebovalo okoli 1800 otrok. Doslej so v okviru akcije razdelili več kot 400 računalnikov, ocenjujejo pa, da bi jih potrebovali še okoli 500. Pri reševanju problema so pomagale tudi druge humanitarne organizacije in šole same, ki so potrebe znižale. Prav tako so na pomoč priskočila nekatera podjetja, ki so za potrebe otrok donirala rabljene računalniške pakete ali nove prenosnike.

Strokovni delavci poudarjajo, da šola za otroke pomeni navezovanje stikov in druženje, ne le učenje. Prisrčen je primer razreda, ki se bo v kratkem v celoti sestal na videokonferenci na pobudo enega od učencev, pravijo na ZPM Ljubljana Moste-Polje. Iz tega vidika so računalniki pomembni tudi pri ohranjanju stikov, sicer pa je koristno, da bodo podarjene računalnike otroci obdržali tudi po tem, ko se vrnejo v šolske klopi.

image
Delo Grafika Aktualno število osnovnošolskih otrok v Sloveniji, ki še vedno nima računalnika. FOTO: Delo Grafika


V akciji sodelujejo tri nevladne organizacije, večino rabljenih računalnikov pa pregleda in usposobi društvo Duh časa. V društvu aktivno deluje okoli 50 prostovoljcev, ti pa že od leta 2011 izvajajo dejavnost Računalniki za socialno ogrožene. Zbirajo rabljene računalnike in jih nato pripravijo za ponovno uporabo, od začetka projekta so pripravili in oddali že več kot 4000 računalniških paketov.

Izbruh novega koronavirusa je dejavnost društva sicer ustavil, a so kmalu po uvedbi strožjih ukrepov in učenja na daljavo ponovno začeli z izvajanjem svojih dejavnosti. Matjaž Ugovšek iz društva Duh časa pravi, da so namenili ogromno truda za oblikovanje vsega potrebnega za izvajanje dejavnosti v času epidemije, med drugim jim je pri vzpostavitvi delavnice prostovoljno pomagal tudi medicinski kolega, ki je vzpostavil varno delovno okolje. Z dejanskim delom so začeli v zadnjem tednu marca, od takrat do danes pa je bilo pripravljenih okoli 130 računalniških paketov.

Ugovšek pravi, da so v vseh letih delovanja že optimizirali svoje dejavnosti, opozarja pa, da računalnike oddajo v brezhibnem stanju, za kar je potrebno veliko časa. En prostovoljec lahko v idealnih pogojih v enem dnevu pripravi največ 20 računalniških paketov, v času epidemije pa je število ljudi, ki se lahko zadržuje v delavnicah, omejeno, kar proces priprave upočasni. Računalniki prav tako potrebujejo posodobljen in podprt operacijski sistem, nameščene morejo biti aplikacije in razširitve, potreben je vmesnik v slovenskem jeziku, podpora mora biti različnim vrstam datotek, seznam opravil za brezhiben računalnik je dolg, pravi Ugovšek.

Prispevajte k akciji Nihče brez:
V sklopu akcije Nihče brez pozivajo vse, ki lahko pomagajo – zlasti tiste z večjimi donacijami – da se obrnejo na ZPM Ljubljana Moste-Polje: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.; dosegljiva sta tudi zavod Vsak in društvo Duh časa na spletnem naslovu www.vsak.si/racunalniki. Z donacijami lahko pomagate uresničiti cilj akcije Nihče brez – da konec maja v Sloveniji ne bo več osnovnošolca, ki doma ne bi imel vsaj enega računalnika.

Ko bo osnovni cilj akcije dosežen, bodo dodatne računalnike prejele družine z več otroki, ki potrebujejo več kot en računalnik. S tem bo poskrbljeno tudi za potrebe otrok, ki do računalnika ne morejo, kadar ga uporablja sorojenec.

V društvu Duh časa so pred izbruhom novega koronavirusa računalniške pakete že podarjali tudi otrokom iz Afrike. V tem kontekstu pravijo, da so razmišljali tudi o mednarodnem sodelovanju, rabljeni računalniki pa so zato dobrodošli.


Dodatne težave bi uporabnikom računalnikov lahko predstavljalo pomanjkanje licenc za operacijske sisteme in programe, kar so pri društvu Duh časa uredili z namestitvijo odprtokodnih alternativ, ki so vizualno podobne prepoznavnim in priljubljenim komercialnim operacijskim sistemom. Za čim boljšo uporabniško izkušnjo skrbijo tudi z zagotavljanjem programske opreme, ki je kompatibilna z vsemi računalniškimi okolji. Povedano drugače, doseči želijo, da so dokumenti, ki so ustvarjeni v urejevalniku besedil, berljivi tudi na vseh ostalih računalnikih. Konec koncev v društvu zagotavljajo tudi oddaljeno podporo posameznikom, ki prejmejo računalniški paket.


image
Državne institucije niso oblikovale sistemske rešitve, ki bi problematiko osvetlile, pomoč je tako odvisna od nevladnih organizacij in prostovoljcih. FOTO: Blaz Samec/delo
Pomanjkanje znanja


Pomanjkanje računalniške opreme že več let zaznavajo tudi socialni delavci v centrih za socialno delo. Irena Velič, socialna delavka na Centru za socialno delo Šiška, pravi, da je še vedno veliko otrok, ki nimajo računalnika, niti možnosti internetne povezave. Med otroki se povečuje razlikovanje, kajti nimajo enakih možnosti dostopa do informacij, primanjkuje jim tudi računalniškega znanja. V obdobju epidemije se na centre za socialno delo obračajo starši sami, ki izražajo skrb nad svojim pomanjkanjem računalniškega znanja, zato težko pomagajo otrokom. Nesprejemljivo je, da šolanje na daljavo v času epidemije traja že devet tednov, v tem času pa številni otroci še vedno prejemajo drug nivo poučevanja zaradi pomanjkanja računalniške opreme. Zaenkrat ni videti niti sistemske rešitve državnih institucij, ki bi problematiko osvetlile, pomoč pa tako ostaja na plečih nevladnih organizacij in prostovoljcih.

———
Avtor je zaposlen v Delovnici.