Tiskane izdaje
Tolmin – Bolj ali manj po naključju je Tolminski muzej sto let po dokončanju cerkvice Sv. duha v Javorci odkril še neznano gradivo načrtovanja gradnje spomenika, ki je po stoletju s svojim sporočilom spet aktualen. Bogastvo sredi Tolminskega hribovja je na ogled na razstavi 100 let bazilike miru v tamkajšnjem muzeju.
Ob raziskovanju gradiva in virov ob jubilejni obletnici gradnje je muzej naletel na zlato žilo načrtov in slikovnega gradiva, ki odstirajo tančico skrivnosti o nastanku cerkvice v Javorci. Precej pričevanj so odkrili v družinskem arhivu Geyling, ki sta ga Tolminu začasno zaupala vnuka arhitekta cerkve Remigiusa Geylinga. »Gradivo razkriva vse korake priprav in gradnje. Prvič lahko vidimo originalne načrte. Že risbe so umetniško delo. Izvemo podrobnosti, kdo vse je delal, kaj so že takrat o cerkvi pisali avstrijski časniki,« je povedala direktorica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat Černilogar, tudi avtorica razstave, ki sta jo oblikovali še Nataša Kolenc in Urška Vrtovec.
Izbrali med sedmimi predlogi
Cerkvica Sv. duha je rezultat nekakšnega natečaja. Avstro-ogrska vojska je po letu dni bojev, ko je bila krvna sled vojakov že dobro vidna, spodbujala ustvarjalnega duha. Poveljstvo je začelo zbirati pobude za spomenik in v ožji izbor je prišlo sedem predlogov. Na koncu je bila izbrana pobuda Geylinga, nadarjenega arhitekta in umetnika iz dunajske slikarske družine, ki se je v avstrijsko prestolnico preselila sredi 18. stoletja iz Nizozemske. Njegova zamisel je bila veliko več od gradnje sakralnega objekta. »Želja vojakov je bila, da naredijo trajni spomenik. Klasične namreč ljudje pozabijo. Želeli so postaviti spomenik z drugim namenom in cerkev je bila za to idealna. Predvidevali so, da bi po vojni zanjo skrbela tolminska župnija in da bo v Pologu stal hotel za turiste,« je pojasnila avtorica postavitve. Razstava podrobneje predstavlja še življenje topničarjev Geze Jablonszkyga, Madžara in glavnega gradbenika cerkve, ter Antona Perathonerja, južnotirolskega rezbarja.
Cerkev vseh veroizpovedi
Preostala zgodba o cerkvici Sv. duha je dobro znana. Več kot tisoč vojakov 3. gorske brigade jo je zgradilo s prostovoljnimi prispevki in prostovoljnim delom. Nedaleč od frontnih črt so jo nad pološko dolino začeli postavljati 1. marca 1916 in jo odprli že 1. novembra. Posvetili so jo padlim soborcem z jasnim sporočilom o miru. Mogočnost na skrbno izbrani lokaciji ji dajejo monumentalne stopnice in obzidje. Spodnji del je iz kamnitih blokov, zgornji v celoti lesen. V secesijsko obdelani notranjosti prevladujejo modri odtenki, najbolj vidne pa so velike hrastove plošče, v katere so vžgana imena padlih vojakov.
V cerkvici so verniki že med vojno lahko našli uteho. Vrata niso bila nikomur zaprta, zato so se v njej znašli katoličani, protestanti, judje, muslimani in ateisti. Takšno izročilo se je ohranilo, saj se še danes pri bogoslužju srečujejo pripadniki različnih narodnosti in veroizpovedi. S svojim sporočilom o miru in složnosti je cerkev vsaj za trenutek umirila celo italijanske fašiste, ki so jo prvič obnovili leta 1934, ko so ob rapalski meji gradili bunkerje in utrdbe. Takrat so pred vhod celo vklesali napis v latinskem jeziku Ultra cineres hostium ira non superest – Onkraj pepela sovragov jeza premine.
Dvakrat pred propadom
Odtlej je spomenik dvakrat skorajda propadel. Večjo obnovo je doživel šele med letoma 1980 in 1982, zalogaj pa ni bil nič manjši po potresu leta 1998. Zgodba s potresom se je ponovila še leta 2004, letos pa so konservatorji osvežili notranje poslikave. »Cerkev je bila zgrajena v nemirnem času, in čeprav je orožje na pobočjih vrhov že zdavnaj utihnilo, ni našla pravega mesta v slovenski lokalni in širši kulturni politiki. Mačehovski odnos pri dodeljevanju sredstev za obnovo je privedel do tega, da so propadli številni avtentični deli,« pravi konservatorska svetovalka novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Ernesta Drole.
