Odvisniki

Visoke plače in nagrade upravljavcev podjetij, seveda zlasti državnih, bodo v prihodnjih mesecih eden od vladnih barometrov, ki bo kazal, kako uspešno se vlada spoprijema s težko premagljivim zmajem menedžerskih plač. Toda pravičniško in enostransko udrihanje po nekaterih grabežljivih menedžerjih in nadzornikih je lahko kratkega diha, še zlasti, če bo to predvsem sredstvo za obračun z upravljavskimi ekipami, ki bi se jih radi znebili. Problem dobrega vodenja in ustreznega plačila zanj pa bo ostal odprt.

Ko sta predsednik vlade Borut Pahor in potem še gospodarski minister Matej Lahovnik povedala, da bodo plačila »državnih« nadzornikov v podjetjih, ki so v državni lasti ali solasti, zmanjšali za polovico, plače »državnih« menedžerjev pa vsaj za tretjino in jih vezali na plače v dejavnosti, za uspešno poslovanje pa dovolili dve bruto plači, se je prvi hip zazdelo, da bi bil to lahko začetek obračuna s pretiranimi menedžerskimi plačnimi apetiti.

A že naslednji korak, katera podjetja bodo padla v to menedžersko vladno očiščevalno akcijo, bo morda težji, kakor je videti na prvi pogled. Napovedi prvih revizij poslovanj nekaterih najbolj izpostavljenih družb (državne banke, luke, morda zavarovalnice, naftne družbe itd.) sicer že nakazujejo tudi bližnjice, kako ukrotiti ali pa se znebiti plačno in drugače nekompatibilnih upravljavcev.

Gotovo milijonska odpravnina, ki naj bi jo domnevno pričakoval nekdanji prvi menedžer v še vedno precej državni banki NLB, in tudi skrivnosti okrog plačil, ki si jih je izposloval njegov naslednik, niso majhen zalogaj. Niti za stanovske kolege, kaj šele za navadne smrtnike, med katerimi morajo mnogi privoliti v zmanjšanje plač tudi zaradi finančne in gospodarske krize. Tudi menedžerske plačne igrice iz Triglava bi lahko razumeli v stilu: dokler je mogoče, lahko poskusimo in navijamo zahteve po nagradah in odpravninah, ko se položaj zaostri, pa lahko v treh minutah priznamo, da smo pripravljeni preživeti tudi brez njih. Najvišji v HSE (Holding slovenskih elektrarn) je menda ob svojem imenovanju štartal s plačo, primerljivo s plačo predsednika vlade. Potem ga je prehitel, a se lahko zdaj, ko so plačni pritiski neposredno iz vlade veliki, spet spusti na to nižjo, recimo premiersko raven. Odvisnosti od visokih nagrad bi se torej lahko ti kakor tudi mnogi drugi korporativni upravljavci - državni in oni, ki so na trgu -zlahka znebili.

Zanimivo je tudi opazovati, na koga se vlada opira pri svojih korekcijskih predlogih za menedžerske in nadzorniške nagrade. Videti je, da pri menedžerskih plačah bolj prisega na mnenja, ki naj bi jih dobila pri združenju delodajalcev, kakor pa pri združenju menedžerjev, pri nadzornikih pa bolj na kodeks, ki ga je ravnokar sprejela paradržavna Kapitalska družba, kakor pa tistega pri Združenju članov nadzornih svetov. Pri tem je treba vedeti, da je predsednik uprave Kapitalske družbe hkrati tudi predsednik upravnega odbora omenjenega združenja. Slednje je v petek ostro kritiziralo logiko, s katero je vlada preprosto znižala sejnine nadzornikov za polovico. Ker je po njihovem mnenju za dober in neodvisen nadzor treba plačati funkcijo nadzornika, ne pa ga odpraviti s sejnino. Nadzorni svet Kada je to isto logiko - Kadov kodeks korporativnega upravljanja, ki se zavzema za ista načela (kot združenje) tako pri članstvu, kakor delu in plačilu nadzornikov - v petek podprl. S kratkim, a pomembnim odvisnikom: »... če ta ne bodo v nasprotju s smernicami ter navodili, prejetimi na strani države.«