Odzivi na zdravstveno reformo: za ukinitev dopolnilnega zavarovanja

Ljubljana – Ukinitev dopolnilnega zavarovanja, povišanje prispevne stopnje, izločitev štirih pravic iz košarice ter reorganizacja delovanja zdravstvenega sistema (manj bolnišnic, ki bodo avtonomne in podjetizirane, ter zdravniki svobodnjaki) so bistvo tez zdravstvene reforme ministra Dorjana Marušiča, ki jih še pretresajo vladajoči poslanci, minister pa jih bo uradno, morda kaj spremenjene, predstavil v prihodnjih dneh. Kakšni so prvi odzivi?

Julijana Bizjak Mlakar poslanka SD:

»Podpiram prenos pravic iz dopolnilnega zavarovanja v obvezno in predlog, da so vse za zdravje pomembne pravice stoodstotno ali z neko sprejemljivo participacijo krite iz obveznega zavarovanja. Pri tem je potrebna socialna občutljivost; posmrtnino bi bilo treba prenesti med socialne pravice, prav tako je kot socialno pravico treba obravnavati nenujni prevoz z reševalnim vozilom za revne, saj brez prevoza bolnik iz Haloz ne bo mogel do zdravstvene storitve v Ljubljani. Po drugi strani bi bilo treba v košarico pravic vrniti čiščenje zobnega kamna, za kar zobozdravniki računajo od 30 do 100 evrov, zato je za marsikoga nedostopno, a je za zdravje zob zelo pomembno. V tezah je še nejasno, ali se bo prispevna stopnja dvignila enakomerno za delodajalce in delojemalce ali ne.

S predvideno reorganizacijo zdravstva pa nisem zadovoljna, saj gre v smer še večje privatizacije in komercializacije. Javna sredstva bodo tako še bolj oškodovana. Pomembno je presekati sedanje mešanje javnega in zasebnega zdravstva. Če bodo vsi zdravniki postali samostojni podjetniki, ki bodo delali v avtonomnem podjetju, bodo delali predvsem za lasten profit. Povsod, kjer smo vpeljali možnost hkratnega dela v javnem in zasebnem, prihaja tako ali drugače do oškodovanja javnih srestev, do preusmerjanja bolnikov, preskakovanja čakalnih vrst in privilegiranega položaja elite.«

Dušan Keber nekdanji minister za zdravje:

»Teze za zdravstveno reformo, kot so bile doslej predstavljene v Delu , ne vsebujejo nekaterih ključnih podatkov, ki bi omogočili njihovo analitično oceno. Tako na prvi pogled vzbujajo ambivalentno reakcijo, ki pa jo vsaj za zdaj, dokler podrobnosti ne spoznamo, lahko zasučemo v zmeren optimizem. Optimisti smo lahko, ker kar dve varianti od treh predvidevata opustitev dopolnilnega zavarovanja, a kaj, ko minister ohranja tudi tretjo varianto, po kateri dopolnilno zavarovanje ostaja, in s tem vzbuja vtis vnaprejšnje kapitulacije pred delodajalci, ki ob opustitvi DZZ napovedujejo zmanjšanje konkurenčnosti. Že velikokrat je bilo dokazano, da gre v primeru, če se sredstva, ki bodo izpadla v primeru opustitve dopolnilnega zavarovanja, prenesejo v zdravstveni prispevek delojemalcev in upokojencev, za prenos, ki je za delodajalce povsem nevtralen, hkrati pa se bo povečal razpoložljivi dohodek dvema tretjinama zaposlenih in večini upokojencev. Sogovornik, ki bi moral pritrditi, da ne rečem z obema rokama sprejeti prvo ministrovo varianto, so sindikati in društva upokojencev.

Tudi približevanje javnih zavodov javnim podjetjem je prava smer, če bodo podrobnosti razkrile, da gre predvsem za povečevanje učinkovitosti upravljanja in izstop vseh zdravstvenih delavcev (ne le zdravnikov!) iz sedanjih kolektivnih pogodb. Vendar pa bo ob takšnih spremembah mogoče uvesti spodbudnejše nagrajevanje zdravstvenih delavcev z novimi pogodbami, in ne z izstopanjem zdravnikov iz javnega sistema in vzpostavljanjem tveganega sistema zdravnikov svobodnjakov.«

Andrej Bručan nekdanji minister, SDS:

»Lepo bi bilo in dobro za zdravstvo, če bi lahko povišali prispevno stopnjo in ukinili dopolnilno zavarovanje. Nadomestiti bi ga bilo treba s pravimi dodatnimi zavarovanji, kot so drugje v EU. A košarica pravic se ne sme zmanjšati, razen v obsegu, kot ga je navedel Marušič. V sedanji gospodarski situaciji je možno prenesti znesek dopolnilega zavarovanja na delojemalce, skupno povišanje prispevne stopnje pa je iluzija. Bojim se, da bo končni rezultat, če bomo ukinili dopolnilno zavarovanje in ne bomo zvišali prispevne stopnje, zmanjšanje košarice pravic.

Pri reorganizaciji se strinjam z večjo avtonomijo in podjetizacijo zavodov. Prav tako se strinjam, da bi šli v sistem zdravnikov svobodnjakov. Sedanje ukinjanje dežurnih mest in predvideno združevanje direktorskih funkcij za zdravstvene domove in bolnišnice pa je po mojem neizvedljivo. Prav tako menim, da gradnja bolnišnic ni potrebna. Sedanje število bolnišnic je primerno, a jim je treba dati novo vsebino, ki jo bodo dobile z avtonomijo. Glede števila porodnišnic podpiram Marušiča. Toliko porodnišnic, kot jih imamo zdaj, ne potrebujemo.«