Ohranimo trezno glavo

V nasprotju z drugimi narodi Slovenci in Hrvatje iz balkanske zgodovine niso podedovali nerešljivih sporov in globokih travm. A kdor išče, ta najde. Nezadovoljstvo s tem ali onim sodobnim dejstvom je zlasti med gospodarsko krizo mogoče obrniti v nenadzorovano in nevarno jezo drugih proti drugim.

Na hrvaško javnost ne morem vplivati, zato se obračam k slovenski, da bi se zavedela svojega dela vpliva in ne bi pozabila, da imata Slovenija in Hrvaška kompatibilni gospodarstvi in velike skupne interese (gospodarske, kulturne, človeške) za dobro sosedsko življenje v Evropski uniji.

V luči teh dejstev menim, da je bila odločitev Slovenije (17. decembra 2008), da kot članica EU zaustavi nadaljevanje pridružitvenih pogajanj Hrvaške, premalo premišljena odločitev. Stališče utemeljujem s temi argumenti:

1. Ultimat je v diplomaciji močno sredstvo pritiska, s katerim je priporočljivo previdno ravnati. Kdor ga uporabi, mora predvideti več naslednjih potez, svojih in nasprotnikovih, prešteti zaveznike in oceniti trdnost njihove podpore, vedeti pa tudi, kakšna sredstva bo imel na voljo, če bo ultimat zavrnjen in nasprotni pritiski premočni (izhodni scenarij).

Evropska unija, povezava 27 suverenih držav z obsežnim skupnim pravnim redom, se vedno bolj premika k večinskemu načelu političnega sklepanja. Tak razvoj državam članicam priporoča, da si celo na področjih izključnih pristojnosti poiščejo zaveznike, preden sprejmejo ultimativna stališča. Zaveznice so lahko druge države oziroma njihove javnosti, visoki uradniki v zadevnih resorjih evropske komisije oziroma poslanci evropskega parlamenta. Še pred sprejetjem skrajnega ukrepa je treba zato proučiti tveganja, ki jih je najlaže ugotoviti med iskanjem podpore.

Kolikor je znano, Slovenija zaveznikov ni imela. Kljub minimalni možnosti, da bi Hrvaška ultimat sprejela, tudi ni imela »izhodne strategije«, verjetno zato, ker je z ultimatom grozil že zunanji minister prejšnje vlade, ki zdaj svetuje tudi predsedniku nove vlade. Sklep je bil sprejet kljub temu, da se pravna analiza evropske komisije o povodu za ultimat ni ujemala s slovensko in je predsedstvo Unije ponudilo dodatno jamstvo za zaščito interesov Slovenije (»francoski predlog«). Po njem bi Hrvaška izjavila, da z internimi akti (zemljevidi) ne bo prejudicirala dokončne ureditve sporov o mejah na morju in na kopnem. Hrvaška je privolila.

2. Blokada pridružitvenih pogajanj obremeni meddržavne odnose z državo kandidatko. Ni se zgodilo prvič, da je članica zavrla pogajanja o posameznih poglavjih evropskega pravnega reda. Pogajanja Evropske unije s Slovenijo je denimo poleg Italije resno blokirala tudi Avstrija, ko je Sloveniji očitala diskriminacijo državljanov Unije v postopkih denacionalizacije. Nadaljevala so se, ker je EU menila, da je to bilateralna zadeva, in Avstrija je rezervo umaknila. Primerjave z izkušnjami pa odpovedo, ko upoštevamo, da Slovenija zdaj ne blokira le enega, temveč deset poglavij na pogajanjih Unije s Hrvaško.

Članica, ki zaustavi pogajanja, posredno pove, da so politični kanali za rešitev problemov v medsebojnih odnosih zamašeni in je treba na pomoč poklicati posrednike oziroma razsodnike. V primeru Slovenije in Hrvaške ima blokada vseh poglavij iste povode - določitev meje na kopnem, razdelitev morskega prostora med njunima obalama in zagotovitev nemotenega prehoda iz slovenskega teritorialnega morja na odprto morje (»izhoda«). Posredovanja tretjih bodo lahko potekala pod različnimi imeni, a v končni posledici nobeno ne bo moglo mimo bistva oziroma več bistev spora.

3. Hrvaška želi spore predati v razsojanje Meddržavnemu sodišču in ima prav, ko trdi, da je v to privolila tudi Slovenija. Navedek na spletni strani hrvaške vlade iz leta 2007 se glasi: »Na njunem sestanku na Bledu dne 26. avgusta 2007 sta se Janša in Sanader sporazumela, da naj o mejnih sporih med Hrvaško in Slovenijo odloči Meddržavno sodišče s sedežem v Haagu. Sporazumela sta se tudi, da naj bodo razsodbe sodišča obvezne za Hrvaško in Slovenijo, druge nerešene zadeve pa naj bi rešili z dvostranskim dialogom na ministrski ravni [...)].«

Navedek se ujema z izjavo Janeza Janše na tiskovni konferenci na Bledu istega dne: »Za zdaj obstaja neformalno načelno soglasje, da nerešena vprašanja, povezana z mejo med državama, predamo v reševanje Meddržavnemu sodišču v Haagu [...].« Janševo izjavo natančno povzema nedavni amandma poslanca Posselta k poročilu o pridružitvenem napredku Hrvaške, ki ga je 21. januarja 2009 z veliko večino sprejel odbor za zunanje zadeve evropskega parlamenta, »... pozdravlja neformalni dogovor, ki sta ga 25. avgusta 2007 dosegla predsednika vlad Hrvaške in Slovenije o predložitvi njunega spora o meji Meddržavnemu sodišču v Haagu, in obe strani prosi, naj izvršita ta dogovor.«

Iz uradnih izjav o blejskem sestanku je razvidno, da naj bi obe strani pozneje usklajevali okvir arbitraže oziroma vprašanja, ki bi jih predložili sodišču. To se ni posrečilo in razlage vzrokov neuspeha se razlikujejo. Protagonisti srečanja na slovenski strani so se (post festum) distancirali od predaje spora meddržavnemu sodišču. Kot vzrok razhajanja, brez katerega Slovenija ne privoli v mednarodno sojenje, omenjajo načelo pravičnosti.

Pri tem nastaja dvom, ali imajo vsi, ki o tem govorijo, v mislih isto načelo. Po poročilu STA o seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko v Ljubljani (22. januarja) je Janez Janša izjavil: »Težko bo v tem primeru za Hrvaško v mednarodni javnosti pojasnjevati, da ni za reševanje tega problema z načelom pravičnosti. ‘Kdo pameten je proti načelu pravičnosti?' se je vprašal in menil, da če Hrvaška tega ne bo sprejela, bo ona v defenzivi.«

Je to pravičnost iz memoranduma o Piranskem zalivu (1993), ki naj bi Sloveniji zaradi »specifičnih okoliščin« omogočila stik med teritorialnim morjem in odprtim morjem Jadrana? Ali pa gre za načelo pravičnosti (latinsko ex aequo et bono), ki ga Slovenija pri razmejitvi Piranskega zaliva navaja kot pogoj za privolitev v sojenje na Meddržavnem sodišču? Kaj pa, če je imel nekdanji premier v mislih širše - nesporno - prizadevanje sodišč za pravičnost?

Prvi primer je dvoumen, ker je Slovenija glede na leto 1993 spremenila argumentacijo. Stika z odprtim morjem ne zahteva več kot »zemljepisno prikrajšana država« in »po načelu pravičnosti«, temveč po logični dedukciji in mimo pravil, ki veljajo po konvenciji za določitev širine teritorialnega morja. Ex aequo in bono pa pomeni način sojenja; sodniki tedaj ne sodijo le po pravu (konvencijah, običajnem pravu), temveč subjektivno; tako, kot mislijo, da je pravično.

Ta pravičnost ni pravni, temveč politični pojem, in domnevamo, da bi na sodišču bolj koristila Sloveniji kot Hrvaški. Hrvaška lahko uporabo tega načela zavrne in mednarodna javnost bo razumela. Zaradi zemljepisne lege ima močne mednarodnopravne argumente in ima seveda pravico zahtevati, da se pri obeh pomorskih sporih s Slovenijo uporabijo določila konvencije ZN o pravu morja. Če se državi ne sporazumeta o izhodiščih, posredovanja tretje strani ne bo, rešitve konflikta pa tudi ne, ker kaže, da so možnosti dvostranskih pogajanj izčrpane.

4. Slovenska javnost nemara misli, da vsaka vlada začne pogajanja na novo. V resnici čudaštva in napake prejšnje vlade (prejšnjih vlad) v celoti bremenijo Slovenijo kot državo.

Upoštevajoč konvencijo o pravu morja Slovenija leta 2006 ni mogla razglasiti celotnega Piranskega zaliva za notranje vode in začeti meriti svoje teritorialno morje od črte, ki povezuje Savudrijski rt in Rt Madona (Piran). Celo če ne upoštevamo, da je Savudrija hrvaška, od te črte ni mogoče nameriti 12 morskih milj do točk 5 in 6, ko se začne odprto morje Jadrana.

Nadalje je novela pomorskega zakonika iz leta 2003 k pravicam »jurisdikcije« in »nadzora«, kakor je določal zakonik iz leta 2001, dodala še »suverene pravice«, ki se lahko izvajajo tudi onstran črte državne suverenosti v skladu z mednarodnim pravom. Spreminjala se je tudi argumentacija glede ekološke in ekonomske zaščitne cone oziroma epikontinentalnega pasu, in leta 2005 je Slovenija razglasila svojo ekološko zaščitno cono, kjer lahko izvaja suverene pravice. O njej Hrvaška meni, da ne pomeni naravnega nadaljevanja slovenskega kopnega, temveč podaljšanje hrvaškega pred severno obalo Istre. Gledano s hrvaške strani je Slovenija v svoji zakonodaji prejudicirala dokončne rešitve sporov.

Primerjava argumentov Slovenije in Hrvaške v obeh pomorskih sporih pove, da so slovenski zgrajeni na logični dedukciji. Več možnosti imajo, če se zadeve presojajo politično kot pa mednarodnopravno. Pri razdelitvi Piranskega zaliva so specifične okoliščine, gospodarski in drugi interesi z zgodovinskimi dejstvi (dejanska jurisdikcija do 25. junija 1991) vred kar močni argumenti; jih bo pa treba prepričljivo dokazati.

5. Nadaljujoči se mejni spori zapletajo odnose obeh držav do Italije, s katero je imela predhodnica Jugoslavija v pogodbi iz Osima določeno mejo na morju. Sprti strani sta si zelo poslabšali položaj na drugih področjih, saj sta na njih občasno pod močnim pritiskom iz Italije. Slovenija in Hrvaška sta življenjsko zainteresirani za zaščito svojih suverenosti. Sedita celo v istem čolnu: čim bolj majeta čoln, tem več možnosti je, da se nazadnje obe zvrneta v vodo.

6. Sklepamo, da bi Evropska unija rada končala pogajanja s Hrvaško do konca tega leta (sklep evropskega sveta z dne 13. decembra 2008, da bodo koncesije Irski zapisane v protokolu, dodanem pogodbi o priključitvi Hrvaške Uniji, »predvidoma leta 2010 ali pa 2011«; mnenje evropske komisije, da bi do konca tega leta lahko v enem zamahu končala pridružitvena pogajanja s Hrvaško, »če bo izpolnila še preostale pogoje«; resolucija evropskega parlamenta z dne 21. januarja 2009, ki »globoko obžaluje, da so pogajanja tako dolgo blokirana zaradi bilateralnega problema«, in tako dalje). Interes Unije je očitno dovolj velik, da so predstavniki hrvaške vlade sporočili, da so se pripravljeni srečevati s slovenskimi kolegi le še v »evropskem okviru«.

Frankfurtski dnevnik Faz, ki je (bil) konservativni slovenski vladi zelo naklonjen, je dne 18. decembra objavil tale značilni komentar ozračja v EU: »[...] Za Evropsko ljudsko stranko sta si predsednik komisije Manuel Barroso in predsednik evropskega parlamenta Hans-Gert Pöttering prizadevala, da bi nekdanjega konservativnega premiera in vodjo sedanje opozicije Janeza Janšo prepričala o nujnosti izločitve dvostranskih zadev iz pogajanj z EU. Janša je celo podpisal ustrezno resolucijo, a kakor hitro je bil spet v Ljubljani, je grozil z referendumom o hrvaškem pristopu, če Zagreb slovenskih zahtev ne bi upošteval.«

Iz torkove tiskane izdaje Dela