Oklepniški posel, dobljen že pred razpisom

»Komaj čakam, da se bo kdo temeljito lotil naših javnih naročil, kajti polna so slepilnih manevrov. Da o tajnih naročilih niti ne govorimo.« Te besede je izstrelil priznan slovenski pravni strokovnjak, še preden je odgovoril na vprašanje, kakšne sankcije lahko doletijo nekoga, ki posel na državni ravni pod mizo sklene še pred uradnim razpisom. Potem sva govorila o nezakonitem dajanju ali sprejemanju daril, o podkupovanju in o koruptivno kaznivih dejanjih ter o tem, da lahko tisti, ki pri kaznivem dejanju zgolj sodelujejo, zakrivijo samostojno kaznivo dejanje. Končala sva pri množici pravnih momentov in pri prepletanju pravnih določil držav državljanov, ki so pri kaznivih dejanjih sodelovali; pogovarjala sva se o slovenskem opremljanju vojske z osemkolesniki.


To se je začelo po vstopu v zvezo Nato, ko je državni zbor sprejel resolucijo, da bomo kupili 135 oklepnikov. Sistemsko tehniko so ravno v tistem času prodali podjetju Viator & Vektor, s pismom o nameri pa je takratni obrambni minister Grizold obljubil oklepniški posel prav Sistemski tehniki. Oblast se je nato zamenjala, obrambno ministrstvo pa je po dobrem letu za nakup osemkolesnikov objavilo mednarodni razpis, kar je bilo po besedah takratnih vladajočih revolucija pri vojaških nakupih. Sistemska tehnika je na razpisu (pričakovano?) izgubila tekmo s Patrio in takratni minister za obrambo Erjavec je 278 milijonov evrov vredno pogodbo podpisal z njimi. Finci so v Šoštanju kmalu postavili novo halo, posel je stekel ...

 

Glede na to, da imajo nekateri ljudje iz prejšnjega vladnega mandata še danes polna usta besed o superiornosti mednarodnega razpisa, je prav, da spet ponovimo to, o čemer smo pisali pred kratkim: Patria je v slovenski prostor prek nekaterih domačinov prodrla že krepko pred tem povabilom k poslu, pri sestavljanju svojega odziva na razpis pa si je menda pomagala celo s ponudbo konkurentke. Da je mednarodni razpis res presekal netransparentne in za nekatere zaslužkarske orožarske posle iz devetdesetih, naj bralec presodi sam.

 

Medtem ko nameravajo avstrijski kriminalisti, sodelujoči v aferi Patria, na tožilstvo kmalu podati zgolj poročilo o primeru, in ne ovadb, pa njihovi finski kolegi odhajajo na Tajsko, kjer posluje poslovni partner Hansa Wolfganga Riedla - glavnega preiskovanca v aferi -, Apichat Sirithaporn. Očitno bodo šli preverjat odzadnje Riedlove izjave z dunajskih zaslišanj pa tudi Walter Wolf je na zaslišanjih moral odgovarjati na dolga vprašanja o Sirithapornu.

 

Zaslišanja pa so spet tudi pri nas: danes bo pred kriminaliste predvidoma sedel Marjan Senica z obrambnega ministrstva, jutri pa slikar Jure Cekuta, ki kljub temu, da je celo Riedl naravnost povedal, da mu je za opravljeno delo pri projektu slovenskih patrij nakazal denar, še vedno zanika svojo vpletenost v posel. Bo njegovo zanikanje končno ovrgel davčni urad, ki že veselo brska po prihodkih vpletenih v afero?

 

Če Sirithaporn finskih kriminalistov ne bo presenetil s kakšnim novim dokazom, se celotna zadeva Patria utegne razplesti tudi takole: Riedl bo avstrijski davkariji plačal kazen za neobdavčene denarne manevre (tako naj bi razplet zadeve pričakoval tudi sam, kakor smo izvedeli iz njegovega kroga), Wolf bo obdržal le kanadsko državljanstvo, Cekuta pa bo svoje militaristične podvige skril za slikarsko platno. Svoje početje bodo tožilcem morale pojasniti le uradne osebe, ki so Patrii pomagale pri poslovnih manevrih pred razpisom. In takrat bo neki finski novinar, avtor Resnice o Patrii, morda spet presenetil še s kakšno oddajo o svoji resnici.

Iz tiskane izdaje četrtkove izdaje Dela.