Okolje ni luksuz

V Dolenjskih Toplicah na začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja ni bilo smetišča in mali Andrej je domače odpadke z mostu metal v Sušico. Okoljsko ozaveščeni ravnatelj njegove osnovne šole je spomladi 1973. organiziral čistilno akcijo. Šolarji so z bregov potoka, ki je tekel skozi Toplice, pobirali vrečke, gume, kolesa. »V enem trenutku zagledam svoj most in dojamem, da zdaj pobiram tisto, kar sem vse leto metal. To je bil zame blazen šok,« se prvega stika z ekologijo spominja politični ekolog dr. Andrej Lukšič, direktor Inštituta za ekologijo in profesor za politologijo na ljubljanski fakulteti za družbene vede.


Ekologija je zgolj eno od njegovih področij zanimanja, vendar morda najpomembnejše. To je izrazil tudi s tem, da je del svojega denarja namenil za nakup prostorov Inštituta za ekologijo ter za okoljevarstvene projekte, kot sta bila razstavi Zemlja, pogled z neba (2005, sprehajališče Tivoli v Ljubljani) in Živi (2008, ista lokacija).


»Za inštitut sem se odločil, ker sem želel oblikovati razmere, v katerih bodo lahko delali tisti, ki se želijo posvetiti ekološkim temam, za razstavi pa, ker sem sčasoma spoznal, da okoljskih tematik ni mogoče javnosti posredovati prek znanstvene forme - s podatki, praktičnimi napotki, delavnicami -, saj ta pri ljudeh zbuja strah in nemoč. Ozaveščati je treba z umetnostjo.«

Češki predsednik Václav Klaus je med nedavnim nastopom v slovenskem parlamentu med drugim izjavil, da boj proti podnebnim spremembam ogroža svobodo. Njegovo sporočilo so povzeli različni mediji. Kako naj si bralci ustvarijo pravo sliko o tako pomembnem vprašanju za kvaliteto življenja, če ugledni mož - kar naj bi predsednik kake države bil - brez odmevnejših nasprotovanj poda takšno izjavo?
V intervjuju za prilogo Ona so predsednika države Danila Türka vprašali, kaj si misli o teh stališčih. Rekel je nekako tako, da spoštuje njegovo mnenje, vendar da ima sam drugačnega. Imamo torej dva predsednika z dvema različnima mnenjema.

Ampak Klausovega so povzeli številni mediji, Türk pa je govoril za eno revijo. Je doseg njegove izjave zato najbrž ožji? Mediji pogosto zgolj povzamemo izjave in jih redkokdaj umestimo v kontekst. Mar ni zaradi tega bralec prepuščen sam sebi?

Temu bi lahko rekli uravnoteženo prikazovanje mnenj. Novinar mora narediti prostor za obe mnenji po načelu uravnoteženega poročanja in bralcu prepustiti, da presodi. Z vprašanjem resnice se namreč ukvarja znanost - na primer filozofija. Toda po drugi strani je vprašanje, ali se mora bralstvo sploh opredeljavati do tega, kaj je resnica in kaj ne.

Morebiti je tukaj bolj na mestu vprašanje, kako kot bralec razumem svoje življenje, njegovo kvaliteto. Ali želim živeti v svetu, v katerem se ni več mogoče kopati v rekah, ker so onesnažene, v svetu, v katerem moram kupovati vodo v plastenkah, jesti hrano, ki je gensko modificirana in polna ostankov kemičnih sestavin iz gnojil, škropiv, kupovati živila in druge izdelke, ki so zaviti v nerazgradljive materiale, ali želim živeti v kraju, kjer je večje tveganje radioaktivnega žarčenja zaradi jedrskih objektov, elektrarn, odlagališč ali vojaških baz? Ali želim živeti med plastičnimi vrečkami, gledati izumiranje živali, izginjanje gozdov?

Kdor si (bo) na ta vprašanja odgovori(l), si (bo) s tem zgradi(l) predstavo o tem, kaj je zanj kvaliteta življenja, in jo bo v vsakdanji praksi s svojimi ravnanji tudi živel.

Več v Sobotni prilogi tiskanega Dela.