Tiskane izdaje
Ljubljana – »Azilni sistem ni dober, nikakor ne,« je danes, ko so se pred ljubljanskim azilnim domom protestno zbrali v njem nastanjeni prosilci za azil, opozoril Mahmud. Toliko časa, kolikor traja vojna v Siriji, ni videl svojih treh otrok, zadnje leto življenja pa tudi ni življenje.
»Čakanje, premeščanje in negotovost,« je pripovedoval enaipetdesetletni Mahmud iz Damaska, ko je z drugimi migranti stal pred visoko ograjo vhoda v azilni dom v Ljubljani. Na drugi strani ceste so bila takrat parkirana štiri policijska vozila.
»Nočemo delati težav in nismo si sami izbrali, da gremo. Da smo tu, ni naša odločitev, ampak smo bili v to prisiljeni. Zbežali smo iz ene vojne, toda zdaj smo prišli v drugo, birokratsko.« Po napotitvi v viški azilni dom je bil tri dni zaprt in pri tem pokazal na sprednji, nižji del stavbe, ki mu menda pravijo izolacija. »Iskali smo samo mir, zdaj pa so same težave. Človekove pravice, kot zdaj vidim, so lažne. Mislim, da tu z živalmi ravnajo bolje kot z nami,« je prepričan Mahmud.
Da so razmere nevzdržne, azilni postopki dolgi in da je vse skupaj eno samo čakanje ter negotovost, so prosilci za azil danes zapisali tudi v skupni izjavi: »V azilnem domu nam omejujejo svobodo, ni jezikovnih tečajev ne čiščenja, ne zdravniške oskrbe, razen protibolečinskih tablet. Atmosfera v domu bolj spominja na zapor kot na kraj za bivanje.« V pismu, v katerem so zahtevali srečanje z notranjo ministrico Vesno Györkös Žnidar, so opozorili tudi na četrtkov napad na migranta v centru Ljubljane: »Vsak dan se soočamo z rasizmom na ulici, v azilnem domu in vladnih institucijah.«
Mahmud je prepričan, da zahtevajo »le osnovne pogoje« za človeka dostojno življenje. To so zapisali tudi v skupni izjavi: »Hočemo, da nas obravnavate kot ljudi.«
»Absorpcijska sposobnost«
Toda ministrici Györkös Žnidarjevi, ki danes ni stopila pred protestnike, se njihovi očitki zdijo »nesprejemljivi in neprimerni«. Zagotovila je, da so prosilci za azil deležni vseh postopkov in oskrbe v skladu s predpisi in roki ter da Sloveniji »v zvezi z migrantsko problematiko ni mogoče ničesar očitati«. Zavrača očitke, da ljudje nimajo nobenih informacij. »Slovenija ni ekonomska velesila. Pomaga, smo kredibilen partner v evropskem soočanju s problemom migracij, vendar ima tudi solidarnost svoje meje. Treba je upoštevati absorbcijsko sposobnost posamezne države, ker če bi države sprejemale več oseb, kot ima kapacitet, bi to povzročalo več težav kot koristi za soočanje s problematiko – lahko bi bil ogrožen pravni red in drugi družbeni podsistemi in notranja varnost.« Prepričana je, da Slovenija ravna celovito, odgovorno in trezno.
Premier Miro Cerar pa, kot je dejal, obžaluje, da v azilnem domu »prihaja do nemira«. Izrazil je razumevanje, da so prosilci za azil »nekoliko nestrpni in morda vznemirjeni«, a država »ima določene postopke, od katerih mnogi tudi za državljane potekajo počasi«.
UNHCR: Sistem deluje
Po podatkih ministrstva za notranje zadeve (MNZ) je letos v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosilo 773 ljudi, medtem ko sicer za veliko večino beguncev skrbijo regije v razvoju. Le 74 posameznikom so v Sloveniji priznali status begunca ali subsidiarne zaščite, 373 postopkov so ustavili, ker ljudi ni bilo več v državi. Trenutno je v Sloveniji 297 prosilcev za azil, 74 jih je prispelo po tako imenovani solidarnostni shemi premestitve iz Grčije in Italije. Povprečni čas obravnave vloge je po podatkih MNZ 99 dni, če je daljši od šest mesecev, pa mora pristojni organ pisno obvestiti prosilca o razlogih za zamudo ter napovedati, v kakšnem roku lahko pričakuje izdajo odločitve. Prosilci za azil, ki so praviloma nastanjeni v azilnem domu, imajo – tako pravi zakon o mednarodni zaščiti – pravico, da se prosto gibljejo po celotnem ozemlju države, do materialne oskrbe, nujnega zdravljenja in žepnine v višini 18 evrov na mesec. Prost dostop do trga dela imajo devet mesecev po vložitvi prošnje za azil ter imajo pravico do izobraževanja.
Pri Visokem komisariatu ZN za begunce (UNHCR), v katerem so včeraj v New Yorku pozvali članice ZN, naj pomagajo »vsem tistim, ki bežijo pred konflikti in preganjanjem«, so v njegovi nacionalni pisarni v Ljubljani dejali, da ne morejo posploševati. Ljudje, ki protestirajo, imajo različne osebne situacije, vedno je treba pogledati individualno zgodbo. Po njihovem mnenju slovenski azilni sistem deluje, redno izvajajo monitoring v azilnih domovih na Viču, na Kotnikovi in v Logatcu in nimajo skrb vzbujajočih komentarjev, kar zadeva razmere v njih. Pripravljajo tudi sestanke s prosilci za azil, ki so zainteresirani za pogovor, o njihovih željah, načrtih in skrbeh.
Nekaj desetim se je danes zdelo potrebno, da na nevzdržne razmere, povezane z azilnim sistemom, opozorijo javnost. »Občutek imam, da tu počasi umiramo,« je razmišljal Mahmud. »Lahko me pošljejo tudi nazaj v Sirijo, saj počasi ne bo več razlike.«
