Tiskane izdaje
Ljubljana - Onkološki inštitut od danes kot v. d. vodi dosedanja pomočnica generalnega direktorja za pravne zadeve Zlata Štiblar Kisić. Janez Remškar ji mora jutri predati posle, svet zavoda pa bo predlagal še uvedbo upravnega nadzora nad poslovanjem inštituta.
Svet zavoda onkološkega inštituta (OI) že od junija deluje pospešeno, odločno in tudi precej nepredvidljivo, za zaprtimi vrati. A rdečo nit sestajanja, na katerem so prenehali tudi snemati razprave, je bilo mogoče predvideti. Nezaupnica generalnemu direktorju Janezu Remškarju, ki da ni znal dobro voditi inštituta, je dobila potrditev v njegovi predčasni odslovitvi. Predsednica sveta Darinka Miklavčič je pojasnila, da so bila pooblastila Remškarju odvzeta že v torek; člani sveta zavoda so namreč prejšnji mesec v sklepu o razrešitvi zapisali, da ta začne veljati takoj, ko dobi soglasje vlade.
Razpis za direktorja 9. decembra
Na danes urgentno sklicani seji so člani sveta soglasno odločili, da ustavijo postopek proti Štiblar Kisićevi, ki jo je Remškar pred nekaj dnevi suspendiral in proti njej sprožil postopek za odpoved delovnega razmerja. Namesto tega je danes od Remškarja prevzela vodstveno taktirko - najdlje za eno leto, do imenovanja novega generalnega direktorja. Razpis za to mesto bo objavljen 9. decembra, sama, kot pravi, ne namerava kandidirati.
Upanje, da Erik Brecelj ne bo odšel
Začasna generalna direktorica OI upa, da dr. Erik Brecelj kljub pritiskom, zaradi katerih se je začasno celo odpovedal kirurškemu delu, ne bo zapustil te ustanove, »kajti taka odločitev bi bila velika škoda tako za onkološki inštitut kot za bolnike«. Erik Brecelj, tudi član sveta zavoda, pa nadaljevanje dela na inštitutu pogojuje z odgovori na vprašanja, ki jih namerava poslati ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc, in z ustreznimi ukrepi.
Remškar krivde za nastalo situacijo ne vidi v sebi, ampak v Breclju, ki »me je na vse mogoče načine umazal«, svetu zavoda (»v zadnjih mesecih je deloval mimo zakonodaje«), medijih (»zaradi poročanja nimam medijsko primerne podobe«) in vladi (»odločitev je sprejela pod velikim medijskim pritiskom«). Prepričan je, da bo čas prinesel prave odgovore.
Začasna generalna direktorica ljubljanskega onkološkega inštituta Zlata Štiblar Kisić upa, da se bo vodstvo zdaj lahko nehalo ukvarjati samo s seboj in se začelo posvečati delu, za katero je odgovorno, zato »pomirjam bolnike. Zdaj je prišel trenutek, ko lahko globoko zadihamo in delamo to, za kar smo tu.«
Po današnjem ponovnem zasedanju za zaprtimi vrati so člani sveta zavoda namreč presodili, da očitki zdaj že nekdanjega generalnega direktorja prim. Janeza Remškarja Štiblar Kisičevi niso utemeljeni. Ta je bila še prejšnji teden, do suspenza in začetka postopka za odpoved delovnega razmerja zaradi očitkov o domnevno nezakonitem izplačilu nadurnega dela in zato, ker ni hotela pripraviti odpovedi delovnega razmerja za dr. Erika Breclja, Remškarjeva svetovalka za pravne zadeve.
Ukrepal, ko je bil že razrešen
Kot pojasnjuje predsednica sveta zavoda Darinka Miklavčič, pa je bil Remškar kot generalni direktor - in podpisnik dokumentov, ki so odrejali nadurno delo Štiblar Kisićeve - odgovoren za zakonitost delovanja na inštitutu. Po soglasni oceni članov sveta zavoda je nevzdržno, da je Remškar postopke za odpoved delovnega razmerja Štiblar Kisićevi sprožil, ko ga je svet zavoda že razrešil z vodstvenega položaja.
Tako se je zdaj skoraj tri leta trajajoče vodenje OI za Remškarja končalo predčasno, s slabimi ocenami, čeprav je inštitut ena redkih institucij na področju zdravstva, ki poslujejo pozitivno. A pozitivne poslovne številke, ki zaljšajo fasado te najpomembnejše institucije za zdravljenje raka na Slovenskem, članov sveta zavoda niso prepričale. Generalni direktor je, kot pojasnjujejo, prevečkrat obšel njihove dogovore, sklepov o nujnih ukrepih za izboljšanje razmer na inštitutu - od komunikacije, dodatnega usposabljanja in izobraževanja do ureditve kompetenc in spremembe prijemov pri vodenju - pa ni jemal dovolj resno. Razvojni program, za katerega so ga pooblastili pred poldrugim letom, jim je, denimo, izročil pred nekaj manj kot dvema tednoma.
Za boljše odnose
Darinka Miklavčič se je danes javno opravičila za ponovno zaprtje seje, češ da je bilo tokrat to nujno tako zaradi zaščite osebnih podatkov posameznikov, ki so bili v igri za vršilca dolžnosti generalnega direktorja, kot tudi zaradi občutljive situacije, ki je v zadnjem času narekovala razmere in razmerja na inštitutu. V tem kontekstu začasna generalna direktorica Zlata Štiblar Kisić upa, da se bo vodstvo zdaj lahko nehalo ukvarjati samo s seboj in se začelo posvečati delu, za katero je odgovorno. Kot pravi, motečih vplivov, ki so se v zadnjem času odražali v »malo konfuznem stanju na inštitutu«, ne bo več, zato bo strokovno delo lahko še naprej potekalo na profesionalni ravni, pri čemer si »resnično in iskreno želim, da bi se zadeve umirile«. Zato bo, kot obljublja, poskrbela za boljšo povezanost v delovnem in kolegialnem okolju, »saj dobri odnosi zelo vplivajo na kakovost dela«.
Brecelj želi odgovore
Dr. Erik Brecelj pa kot pogoj za nadaljevanje svojega dela na OI postavlja ukrepanje ministrice za zdravje proti tistim, ki so že leta od zunaj slabili delo inštituta. Po njegovem prepričanju Janez Remškar »ni človek, ki bi delal samostojno«, zato je treba »ugotoviti, kdo je za to odgovoren in kdo so tisti, ki bi se morali odzvati, pa tega niso naredili«. Če ne bo sprememb in ukrepov, se po Brecljevem prepričanju lahko zgodi, da bo »nekega dne prišel Ivan Zidar in nas napadel, ker je inštitut slabo sezidan«. Če torej ne bo sprememb, da bi odstranili oziroma onemogočili »akterje iz ozadja«, kirurg, ki od ministrice pričakuje večjo podporo svetu zavoda, ki je po njegovi oceni »zastavil pravo pot«, ne vidi več smisla v nadaljevanju dela na onkološkem inštitutu.
Šikaniranje zaposlenih
V tem kontekstu je povedna tudi (še neobjavljena) kvalitativna analiza trpinčenja na delovnem mestu nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ); končno poročilo je še v pripravi. Prim. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine na NIJZ, nam je povedal, da v analizo, ki se osredotoča na vidike trpinčenja tistih zaposlenih, ki so oporekali domnevno neustreznim organizacijskim razmeram in normam v delovnem okolju ali opozarjali na napake in nevarnosti, ki imajo širši vpliv na družbo, Erika Breclja niso vključili, »zaradi njegove že tako ali tako prevelike izpostavljenosti«. Se je pa izkazalo, tako Nolimal, da so vsi sodelujoči v raziskavi doživljali šikaniranja in različne prefinjene oblike psihičnega nasilja. »Zakaj? Zaradi izpovedovanja resnice in poguma, ko so zagovarjali svoja racionalna stališča in poglede na delovanje delovne organizacije ali celotnega sektorja, na primer zdravstva. Le predvidevamo lahko, da se podobno dogaja tudi dr. Breclju, ki izstopa po odločenosti in osebni morali in ostaja neprizanesljivo kritičen v spopadu s korupcijo in neetičnimi ravnanji.«
