Onkraj običajnih človekovih zmožnosti

Več kot pol leta priprav je bilo za trojico tekačev, ko je v četrtek zjutraj končno napočil čas odhoda na pot proti Bielu v Švici, kjer so konec tedna organizirali že 59. tek na sto kilometrov. Sanja Vebster iz Radovljice ter Jeseničana Draga Žbontar in Aljoša Ulčar so dokazali, da je vsak cilj dosegljiv, če se nanj dobro pripraviš.

Želja, da bi preizkusili fizično in psihično pripravljenost na teku, ki se navadnemu smrtniku zdi onkraj običajnih človekovih zmožnosti, je v izkušenih rekreativnih tekačih dozorela konec lanskega leta, ko je padla odločitev, da se udeležijo supermaratonskega teka z najdaljšo tradicijo v Evropi (menda je najstarejši celo na svetu), saj so prvega organizirali že leta 1959, ko se trojica tekačev ni še niti rodila.

Napetost v tekačih je na dolgi vožnji, na katero jih je pospremil pokrovitelj Samir Sula iz Tea-ter bara, z Jesenic proti Bielu, ki leži 40 kilometrov zahodno od glavnega mesta Švice Berna ob jezeru Bielersee in nedaleč od meje s Francijo, kmalu popustila, a se je spet začela stopnjevati v petek zjutraj, ko je bilo do začetka teka še več kot pol dneva. Tek se je namreč začel šele ob desetih zvečer in je bil zato dan namenjen urejanju formalnosti, prevzemu startnih številk, počitku in zadnjim pripravam. Sanja Vebster, ki je nedavni maraton v Rimu pretekla v dobrih treh urah in pol, je bila nestrpna in je že v petek dopoldne želela potrditi uradni prihod na tek ter prevzeti startno številko, a je na to morala še počakati. Organizatorji so namreč maratonsko pisarno odprli šele popoldne. Kljub temu so se v središču mesta že dopoldne začeli zbirati prvi tekači, ki so podobno kot Sanja, Draga in Aljoša bolj ali manj nestrpno čakali na začetek teka.

Popoldne je bilo v središču mesta precej bolj živahno, saj so ga preplavili tisoči tekačev, ki so se udeležili tekov na različnih razdaljah, ter okoli dvesto kolesarjev, ki so jim na zahtevni stokilometrski razdalji pomagali s prenašanjem rezervnih oblačil, pijače, hrane in drugih potrebščin. Za najdaljšo preizkušnjo se je prijavilo približno 700 tekačev in 150 tekačic iz različnih držav. Največ je bilo domačinov in tekačev iz drugih evropskih držav, med udeleženci je bil tudi par iz Brazilije.

Teči je treba z glavo

Mrzlica pred startom se je stopnjevala, Sanja, Draga in Aljoša so le prišli do svojih startnih številk in komaj čakali, da se tek začne zares. Če so še pred časom samozavestno govorili o svojih pričakovanjih, so bili eno uro pred startom v napovedih precej manj odločni. »Samo da pridem skozi,« je vsak posebej odgovoril na vprašanje o pričakovanjih, vsi pa so skoraj soglasno dodali še, naj se čim prej začne.

»Zdaj je to to,« je rekla Sanja tik pred tekom, ko je priznala, da se ves dan pred startom ni mogla otresti nervoze. »Poskušala sem se sprostiti, kolikor se je dalo,« je dejala Draga in dodala, da je pričakovala, da bo pred startom bolj živčna, medtem ko je Aljoša ugotavljal, da pred startom vznemirjenost pojema. Kljub temu ga je bilo nekoliko strah pred ekstremno tekaško razdaljo, na kakršni se ni preizkusil še nobeden iz trojice. Aljoševa skrb je bila nekoliko večja, saj je zadnjih štirinajst dni moral počivati. Tik pred koncem priprav si je namreč poškodoval levo nogo in je pripravljenost ohranjal le s tem, da je upošteval navodila znane športne fizioterapevtke Nežke Mravlje, ki mu je priporočila počitek.

Napetost se ni stopnjevala le med trojico tekačev, ampak tudi pri drugih. Prvič se je na tek prijavil Švicar Paul Zähner, ki je dejal, da čeprav trenira gorski tek, nikoli vnaprej ne ve, kaj ga čaka. Na vprašanje, kaj ga motivira za supermaratonski tek, je odgovoril, da si želi predvsem izkušnje in dogodivščine, o kateri bo v dolgih zimskih večerih na stara leta pripovedoval vnukom. Z izkušnjo stokilometrskega teka se je v Biel vrnil Uroš Košir iz Kamnika, ki smo ga srečali pred startom. Prvič je tekel v spremstvu prijatelja na kolesu, drugič je na tek prišel sam. Zadovoljstvo in samopotrjevanje ga vlečeta na zahtevni tek, je pojasnil in ugotovil tudi, da tako zahtevnega teka ne moreš preteči le z nogami. »Treba je teči z glavo.«

Vrhunec tridnevnega tekaškega dogajanja v Bielu je končno nastopil. Že pred začetkom osrednjega teka so se na krajše razdalje podali številni tekači, nekateri v konkurenci posameznikov, drugi v štafetah, nekateri so tekli za dober namen. Ob desetih zvečer je počila startna pištola, tekači pa so se pognali na stokilometrsko pot, ki jih je vodila skozi številne manjše kraje v okolici Biela.

Idealne nočne razmere

Ponoči so imeli za tek skoraj idealne razmere: vreme je bilo jasno, temperature zraka so bile do tekačev prijazne. Svetila je še polna luna, ki je s svetlobo razkrila vsaj nekaj podrobnosti gričevnate pokrajine v okolici Biela. Trasa je bila zahtevna, saj se je pot vzpenjala in spuščala. Aljoša si je želel bolj ravninske, a je kljub temu ohranjal dobro voljo; deloma zaradi spremstva kolesarja, s katerim se je lahko (tako kot ponavadi med tekom v Tekaški skupini Jesenice, v kateri je znan kot eden bolj zgovornih članov) pogovarjal, deloma zaradi domačinov, ki so v vaseh ob trasi spodbujali tekače kljub nočnim ali jutranjim uram, deloma pa zaradi drugih tekačev, s katerimi je rad poklepetal o teku in se pošalil – tudi tako, da je na fotografijah videti, kot bi bil sredi nedeljskega sprehoda ob reki Aare.

Vse do 86. kilometra je tekel brez večjih težav, čeprav ga je bolela noga, je po teku razlagal Aljoša in dodal, da je bilo zadnjih 14 kilometrov zelo napornih. Prej kolikor toliko suveren in samozavesten korak je postal krajši, manj odločen, a je vztrajal. Medtem sta v cilj že pritekli Sanja, ki je na koncu v absolutni konkurenci zasedla deveto mesto s časom nekaj minut manj kot deset ur, dobre pol ure za njo pa še Draga, ki je bila najhitrejša v kategoriji nad 50 let. Še boljši rezultat bi lahko dosegli, če med tekom ne bi imeli prebavnih težav, zaradi katerih ju je narava, tako kot na nedavnem Giru v Italiji kasnejšega zmagovalca Toma Dumoulina, poklicala v grmovje. Kljub težavam so bili po teku zadovoljni vsi, tudi Aljoša, ki je traso pretekel v dobrih 13 urah. Sanja in Draga sta se med 128 tekačicami, ki so končale tekmovanje, uvrstili tik pod vrh, Aljoša pa je med 590 tekači dosegel 333. čas. Najhitrejši tekač, Švicar Rolf Thallinger, je za sto kilometrov porabil sedem ur in 28 minut.

Zelo naporen tek tekačem dobre volje ni pobral in so se skupaj veselili dosežka, pa čeprav so jih noge močno bolele. Aljoša je, denimo, ugotavljal, da po stopnicah zaradi bolečin ne more normalno hoditi, in se je do tušev po stopnicah spustil, »kot bi štamfal s smučmi«, s podobnimi težavami so se srečevali tudi drugi tekači, ko so prišli v cilj.

Bodo še prišli? Takoj po teku so vsi trije odgovarjali, da nikoli več. A po nekaj prespanih nočeh se vse skupaj ne zdi več nemogoče in morda se za takšen tek odločijo še kdaj ...