Opotekanja nad proračunskim prepadom

Slovenija že ima zlato kolajno na svetovnem prvenstvu v obdavčenju in prispevkih iz plač, zato je sporna vladna novela dohodninske zakonodaje sprožila še toliko večji vihar v javnosti.

Objavljeno
28. avgust 2009 21.57
Miha Jenko, novinar gospodarske redakcije Dela
Miha Jenko
Miha Jenko
Slovenija že ima zlato kolajno na svetovnem prvenstvu v obdavčenju in prispevkih iz plač, zato je sporna vladna novela dohodninske zakonodaje sprožila še toliko večji vihar v politični, gospodarski in strokovni javnosti; njen četrtkov umik je bil razumljiv, saj bi tak predlog, ki ga je minister Franc Križanič še v ponedeljek brezskrbno napovedal v idiličnem okolju Brda pri Kranju, obtičal že na koalicijskem, kaj šele na kasnejšem parlamentarnem situ. A tu ne gre samo za vnovično retorično eskapado Pahorjevega finančnega ministra: propadlo uvedbo dveh najvišjih dohodninskih razredov je mogoče razumeti predvsem kot izraz vladne nemoči ob ogromni proračunski vrzeli, ki je to krizno leto zazijala v naših javnih financah in jih bo očitno spremljala še nekaj let. To se sicer ne dogaja le pri nas, nove davčne prilive te mesece mrzlično išče večina vlad po svetu, od ameriške in britanske do recimo hrvaške v naši soseščini.

Naši vladi očitno zmanjkuje domišljije pri polnjenju rekordnega primanjkljaja v proračunu: če se bo odločila, da raje za kako odstotno točko poveča stopnjo davka na dodano vrednost, bi bil tu izplen hitrejši, učinkovitejši in tudi pravičnejši, pa tudi strah pred inflacijskimi posledicami takega ukrepa je zdaj odveč. Očitno pa je na Gregorčičevi prevladala bojazen pred reakcijo sindikatov, ki jih bo vlada še morala prepričati, da ogroženi sloji z morebitnim dvigom DDV ne bi izgubljali, saj bi zbrani denar država tako in tako namenila za izboljšanje socialne varnosti. Sloveniji zdaj zaradi več razlogov (nizka rast, visok delež zakonsko določenih javnofinančnih obveznosti itd.) grozi, da bo prihodnja leta ustvarila pet- do sedemodstotne ali celo višje javnofinančne primanjkljaje, ki bi jih financirali z zadolževanjem.

Gospodarska recesija je razgalila vse slabosti dozdajšnjih ekonomskih politik, saj so se v zadnjem letu uresničili vsi možni črni scenariji doma in na tujem. Se v tej luči Borut Pahor, Gregor Golobič, Katarina Kresal in Karl Erjavec kdaj vprašajo, kako bo šlo Sloveniji leta 2015 ali 2020, če koalicija, ki jo vodijo, ne bo resno zastavila že večkrat napovedanih strukturnih reform - in bo zato lep del slovenske akumulacije v prihodnjih letih poniknil za plačilo obresti in pokrivanje primanjkljajev v proračunu ter pokojninski in zdravstveni blagajni? So pa močno aktualna še druga vprašanja. Denimo, bo v Sloveniji sploh kdaj mogoče izpeljati pravo pokojninsko reformo, glede na to, da je nemogoče sestaviti koalicijo brez Desusa, stranke, ki ima le eno samo praktično programsko točko, blokiranje kakršnihkoli sprememb pokojninskega sistema? Kako bo Pahorjeva vlada zadržala rast plač v javnem sektorju v vzdržnih okvirih, saj je popolnoma jasno, da jih ne bo mogoče financirati drugače kot z novim zadolževanjem, z uničujočimi posledicami za prihodnje javne finance? Bo morda treba še letos sesute javne finance reševati ne le z zamrznitvijo nekaterih naložb in izdatkov, marveč tudi z interventnimi zakoni?

Ob neukrepanju in nadaljevanju zdajšnjih trendov se bo vladajoča koalicija s premierjem Pahorjem in njegovim finančnim ministrom Križaničem, »ki bolje dela, kot govori«, zapisala v zgodovino tudi po tem, da se bo v času njenega mandata javni dolg v BDP praktično podvojil, recimo s 23 na kakšnih 45 odstotkov BDP. To seveda ne pomeni, da sta omenjena politika glavna krivca za tak zelo verjeten porazni scenarij, ki korenini tudi v recesiji doma in po svetu. Je pa vprašanje, ne le za omenjena gospoda, temveč tudi za razvojnega ministra Gasparija in celo vlado, zakaj niso bolj odločni pri pripravi korenitejših reform, ki so edina pot do hitrejšega, vzdržnega razvoja in tudi do bolj vitke, cenejše in odzivnejše države. Spomnimo: najvišji predstavniki te koalicije so lani jeseni, po zmagi na volitvah, celo pomodrovali, da je prav gospodarska kriza lahko dodatni razlog za vpeljavo gospodarskih reform. A ko bodo čez dobre tri tedne, ob prvi obletnici teh volitev, na mizi analize opravljenega dela te vlade, bo izstopalo dejstvo, da se na področju strukturnih reform ni zgodilo prav nič. Janševa vlada je v neprimerno boljših makroekonomskih razmerah morda uresničila približno tretjino reform, ki si jih je zastavila, še najdlje je prišla pri davkih, a je nato pokleknila pred višjimi političnimi interesi. Če bi šla dlje v proračunsko in druge reforme - in morda prav zato izgubila volitve -, bi lahko imela zdaj toliko večji politični kapital. Tako pa lahko vedno znova ugotavljamo, da sega reformski zagon in doseg naše vladajoče elite v najboljšem primeru le v časovni horizont enega leta, ne pa vsaj ene generacije.

Iz Sobotne priloge