»Opravljam prekleto pomembno delo«

»Zavodski grejo,« rečejo v Črni na Koroškem, ko na pločniku zagledajo skupinice, ki se po polževo premikajo od velike rumene hiše, kjer so doma, proti centru, pri čemer ne mislijo le na otroke, mladostnike in odrasle z motnjo v razvoju, pač pa tudi na njihove spremljevalce. »Morda tudi mi malo izstopamo,« je bolj v šali kot zares dejala ena od 242 zaposlenih, kolikor jih 24 ur na dan, 365 dni v letu, skrbi za vedno starejše uporabnike.

Center za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) v Črni na Koroškem je za mnoge že dolgo edini dom, zaposleni in stanovalci v njem pa njihova edina družba. Direktorica CUDV Vojka Lipovšek Polc dela v zavodu že 31 let, od tega 25 neposredno z uporabniki. »Ne predstavljam si, da bi v življenju delala kaj drugega. Želim si biti učitelj za življenje in to je tu.« Vojka Lipovšek Polc zelo dobro pozna vse stanovalce v centru in bivalnih skupnostih, njihove življenjske zgodbe, stiske in radosti. Enako velja za zaposlene. Skupaj so kot ena družina. »Pri nas imamo veliko obiskovalcev. Skoraj vsi rečejo, kako je v naši hiši domače,« pove Vojka Lipovšek Polc. Uporabnikom so odprta vsa vrata, tudi njena, in tako med pogovorom tu in tam pokuka v pisarno kakšna glava, samo zato, da bi ji zaželela dobro jutro.

A to ni služba za vsakogar. »Če to delo ni tvoja osebna izbira, ga ne moreš opravljati,« trdi Katarina Lovko Kovačec, ki se je sprva ukvarjala z mladostniki z motnjo vedenja in osebnosti, zdaj pa dela z odraslimi z motnjo v duševnem razvoju. »Pridejo dnevi, ko se vrnem iz službe utrujena, potrta, izžeta. Otroci že vedo, da je takrat najbolje, če mi nič ne rečejo. Potem pa se rodi nov dan in me že zjutraj ogovori uporabnik, ki sicer zelo malo govori, ter mi zaželi dobro jutro,« pravi Katarina. Sogovornica trdi, da ima njeno delo smisel, ker lahko naredi veliko lepega. »Že dolgo ne razmišljam več o karieri in funkcijah. Morda se bo slišalo prevzetno, a ... jaz opravljam prekleto pomembno delo.«

Strgal ji je prošnjo

»Pol leta mi je manjkalo, da bi jih dopolnila osemnajst, ko sem vstopila v pisarno prejšnjega direktorja Marijana Lačna s prošnjo, da bi delala v zavodu. Pred mojimi očmi jo je strgal in mi velel, naj se ne vračam prej, preden bom polnoletna. Najbrž je mislil, da me ne bo več v center, a se je motil. Takoj ko sem dopolnila osemnajst let, sem se vrnila in od takrat prihajala v zavod vsako leto med počitnicami. Zadnjih deset let je delo v njem tudi moja redna služba,« pove Mihaela Piko. Odraščala je v Črni na Koroškem. »Vsak dan smo se srečevali s temi ljudmi. Doma nismo govorili o njih kot o drugačnih ali posebnih. Bili so preprosto naši sosedje. Iz njih se nismo nikoli norčevali.«

»Naši zaposleni, ne le strokovni kader, tudi delavci v osnovni oskrbi, ki pogosto niso v prvem planu, delajo v izmenah in za svoje delo prejemajo slabo plačilo, a brez njih ne bi mogli preživeti niti enega dneva, imajo opravka s populacijo, ki je specifična. Na prvem mestu je zato komunikacija. Verbalna in neverbalna. Naši delavci morajo znati razumeti, razmišljati in kdaj tudi počakati. Pot do učnega cilja je pogosto dolga in zelo ovinkasta. Včasih je treba stopiti korak nazaj in počakati, pa je to uspeh,« razloži Vojka Lipovšek Polc.

Jože Lešnik je njihov delovni inštruktor. V delavnico, ki jo vodi, prihajajo predvsem fantje. »Delo z njimi je naporno. A ne zato, ker jih niti minuto ne moreš pustiti same, pač pa zato, ker zahtevajo, da se jim popolnoma predaš. Marsikdo je že poskusil delati z njimi, a ni zmogel,« pove Jože in pripomni, da ni samo njihov delovni inštruktor, ampak tudi varuh in psiholog. »Pogosto sem tudi njihov oče in mama,« doda.

Lilijana Belaj iz pralnice v kleti centra uradno ni ključna oseba za slepo uporabnico Stanko, a sta med seboj izjemno povezani. Stanka vsak dan prihaja v pralnico, kjer operejo in posušijo tisoč kilogramov perila na dan. Na vprašanje, kje je osebna meja med zaposlenimi in uporabniki, direktorica centra odgovarja: »Vsak zaposleni sam postavlja osebno mejo.«

Stresu, fizičnim in psihičnim naporom, agresivnim reakcijam pa tudi bolečim verbalnim napadom uporabnikov so zaposleni pogosto izpostavljeni. »Ko se z zaposlenimi pogovarjamo o agresiji, jim svetujem, naj bodo korak pred njimi. Naj se takrat, ko vedo, da bo šel kdo čez rob, preprosto umaknejo ali za nekaj časa zamenjajo delovno mesto s sodelavcem ali sodelavko. Včasih je hudo, saj morajo naši delavci ob takšnih izbruhih agresije najprej reševati sebe, nato uporabnike pa tudi inventar. V takih situacijah morajo delati s srcem in razumom,« je povedala direktorica centra Vojka Lipovšek Polc. V centru se trudijo, da priskočijo na pomoč tudi zaposlenim, če se znajdejo v težkih življenjskih situacijah. Njihov cilj je postati do družine prijazno podjetje, v katerem se bodo dobro počutili tudi zaposleni, ne le uporabniki.

Lepa drugačnost

Mihaela Piko, skupinska habilitatorka v enoti Polž, kjer so mladostniki in odrasli z najtežjo motnjo v dušenem in gibalnem razvoju, s svojimi sončki pogosto neverbalno komunicira. »S Sonjo, denimo, samo z očmi ... Tako dobro jo že poznam, da natančno vem, kdaj je vesela in kdaj žalostna,« je povedala Mihaela, ki jo veliko ljudi sprašuje, ali ji je težko opravljati to delo. V odgovor je s fotografinjo Niko Hölcl pripravila razstavo Lepa drugačnost. Nika je zanjo prispevala portrete Mihaelinih polžkov, Mihaela pa verze. »Naporno je. Še posebej zato, ker vsak dan preizkušajo, ali še zmorem to, kar sem jim govorila včeraj,« prizna Mihaela.

Njihovo delo ni nikoli končano. »Moj telefon kar naprej zvoni. Starši naših uporabnikov kličejo ob vseh mogočih urah. Kaj pa oni vedo, kdaj sem v službi. Tako se je zadnjič zgodilo, da sem doma pol ure razlagala eni mami to, kar sem ji že stokrat razložila. Medtem ko sem govorila, me je za rokav pocukal moj otrok in me vprašal, zakaj se ne ukvarjam z njim. Odložila sem slušalko in se mu posvetila, kar pa ne pomeni, da sem nehala misliti na to, kar sva po telefonu govorili z mamo. So stvari, ki me resnično zelo prizadenejo. Najbolj smrt katerega od uporabnikov pa tudi to, da so mnogi zapuščeni in pozabljeni,« pove Katarina Lovko Kovačec.

Bližajo se prazniki. Veliko stanovalcev bo med njimi ostalo v sončno rumeni hiši. A to ne pomeni, da bodo prikrajšani za pozornost in naklonjenost, niti za dobro obloženo mizo. Šefinja kuhinje Katja Peruzzi bo s svojo ekipo pripravila najslajše, kar zna. Hiša po pokala od sreče, nasmehov in objemov. Nihče ne bo izvzet, nihče ne bo žalosten.