Iz bližnje kuhinje je pripotoval rahlo kiselkast vonj. Aha. Soseda vlaga kumarice, zdaj bo zavrela kis in sol in sladkor, pripravila začimbe in lepo zložila majhne čedne sadeže v kozarce. Tako nekako mi vsako leto opisuje svoj recept in jaz ostanem pri besedah. Tudi danes, ko se pravzaprav končuje čas kislih kumaric. Otroci odhajajo v šole, uradniki v pisarne, športniki na svoja startna mesta, politiki pred mikrofone. Sezona vlaganja pa se nadaljuje.
Če smo kisle kumarice sprejeli od Madžarov, Poljakov ali Nemcev (izvor ni jasen, menda sta jih grizljala že Kleopatra in Julij Cezar), smo frazem čas kislih kumaric verjetno povzeli po nemškem izrazu »Sauregurkenzeit«, v pomenu poletno poslovno zatišje, piše frazeološki slovar. Kumarice so bile priljubljena jed Berlinčanov poleti, izraz se je menda pojavil v 18. stoletju. Angleški vzporednici sta cucumbertime in season of the very smallest potatoes, Srbi in Hrvati pravijo kiseli krastavci neumnostim, prodavati kisele krastavce pa uporabljajo v pomenu ogoljufati koga. A nemška wikipedia je še bolj logična; izraz se je prvotno nanašal na čas, v katerem je bilo hrane malo, od tod tudi angleška sezona mali krompirčkov.
V sodobni nemščini je tako kot v sodobni slovenščini (Slovar slovenskega knjižnega jezika ima kisle kumarice zabeležene že leta 1975): to je čas visokega poletja, dopustov in - za novinarstvo - čas ubogih novic, ko v medijih prevladujejo nepomembne novice. To je čas, ko štejemo turiste, vročinske vale, nenehno merimo rekordne stopinje zraka in morja, letos smo teden dni spremljali bombo, večinoma na nekem dvorišču, in šteli množice turistov. Ampak kisla kumarica ima še en, prav simpatičen pomen. Nekoč mi je znanec napisal voščilo, v novem letu ne bodi niti enkrat kisla kumarica. Niti malo nisem podvomila, kaj je s tem mislil.