Pred kratkim je postavil slovenski hitrostni rekord v osvajanju osemtisočakov, saj je po lanskem K2 maja osvojil še tretjega, Kangčendzengo. O svojih podvigih pripoveduje (in piše, ker to počne raje, kot govori) umirjeno, zanj so del življenja. Nujen, nepogrešljiv del.
Tri leta, trije najvišji vrhovi sveta. Mount Everest, lani K2, pred kratkim ste se vrnili s Kangčendzenge. Ste si ta »seznam« določili kdaj v preteklosti ali je nastal spontano?
Kangčendzenga je bila logična posledica prvih dveh, saj je tretja najvišja gora. Po svojih mislih sem šel, kot bi šel s prstom po zemljevidu. Je malo obiskana, težko dostopna, odročna. Nisem si mislil, da bo prišla tako hitro, vendar se tudi meni čas nekoliko izteka, zato sem se preprosto odločil. Načrtov si nikoli ne delam, spontanost in naključje sta najboljša načrtovalca. Če me zdaj vprašate, ali bom sploh še kdaj kam šel, bi rekel, da najbrž ne. Kako bom razmišljal čez pol leta, pa ne vem. Človeški spomin je selektiven, sčasoma v njem ostanejo samo lepe podobe in glede na to si izbiramo tudi nove cilje. Ko človek pride s take odprave, je najprej treba pozabiti na slabe stvari, prsti se morajo zaceliti, nehati moraš kašljati, življenje spraviti v stare tirnice. Potem pa se tega življenja znova malo naveličaš in si zaželiš še kaj drugega.
Rekli ste, da se vam čas počasi izteka?
Star sem 47 let. Zlata leta za take gore so po mojem mnenju od štiridesetega do petdesetega. Ker si zrel. Odprav, kakršni sta bili na K2 in Kangčendzengo, ne bi zmogel pri petindvajsetih. Fizično že, psihično pa verjetno ne. To je povsem drugačen način alpinizma kot alpski stil v evropskih gorah. Tu se človek pripelje pod hrib, si oprta nahrbtnik, brez kakšne posebne podpore pride na vrh in gre naslednji dan v službo. Gore kot Himalaja, Karakorum ali Hindukuš niso dostopne na tak način. Predvsem čakanje na pravi trenutek in dolžina takih odprav zahtevata zrelega človeka. Na Everestu, ki je komercialno zelo zanimiv, se vidi, da hodijo gor zelo različni ljudje. Veliko jih odneha, ker niso psihično pripravljeni. To čakanje in odsotnost socializacije, dražljajev, ki smo jih vajeni v vsakdanjem življenju, jih pripeljeta do nekakšnega obupa. Poskušajte si zamisliti, da ste mesec dni ali več v baznem taboru brez telefona, internetne povezave, prijateljev, družine. Brez stvari, ki vsak dan zaposlujejo misli. Še najbolj enostavno je hoditi, spopadati se s tistimi težavami, na katere si pripravljen, na primer z mrazom.
Kako pa ste zdržali to vrsto osame?
Saj nisem. Sem pa vse življenje hodil po hribih in naenkrat sem se pač odločil, da grem na Everest. Pa ne iz alpinističnih razlogov, bolj zaradi avanture in ker sem si želel v življenju nekaj spremeniti. Petnajst ali dvajset let sem bil nenehno zaposlen po cele dneve, vedno na voljo pacientom. Saj sem šel na dopust, a nisem znal odložiti telefona, delo mi ni več prinašalo užitka. Videl sem, da tako ne gre več, da moram nekaj narediti, da se bo nekaj prelomilo v meni.
Potrebovali ste torej nekaj, kar bo močno zabolelo, pri čemer boste trpeli?
Natanko tako. Neko situacijo, ko dom ne bo dostopen. Kjer ni izhoda, ni telefona. Vsakomur bi priporočal, da enkrat ali dvakrat v življenju to naredi. Osvojitev Everesta je bila zame nekakšna odrešitev. Ko sem odhajal na odpravo, se mi je zdelo, da je vsega konec in da nikoli več ne bo, kot je bilo. In da je tako konec moje kariere. Zgodilo pa se je ravno obratno. Ko sem se vrnil, sem ugotovil, da je svet ravno tak, kakršnega sem zapustil, da sem pogrešljiv in da bodo ljudje preživeli tudi brez mene. Na probleme, ki jih imam v dolini, gledam po Everestu drugače, lahko rečem, da sem bolj dozorel.
Govorili ste o osami. V taborih ste obkroženi s tujci, nevarnost je stalno prisotna. Vse skupaj je v resnici videti precej samotno. Kje je v vsem tem lepota, če sploh? Jake Meyer, vaš soplezalec na K2, je dejal, da je odprava veliko več kot samo tistih nekaj minut, ko človek stoji na vrhu. Bolečina, trpljenje, neskončen dolgčas, povezani z veliko čudovitimi trenutki norosti in smeha, ki so skupaj tvorili dogodivščino.
Hribi so najlepši od daleč, ko jih opazujem z gladko obrušenih skal ob hitrih rekah, ki bežijo od mrzlih ledenikov proti toplemu morju. Vendar je težko odvrniti pogled od ostrih obzornic in mavričnih spektrov, ki božajo bela pobočja, in se zadovoljiti z mislijo, naj podobe raja ostanejo nedotaknjene, daleč stran. Nekateri imamo »na koncu prstov oči«, kot je raziskovalni duh največkrat označila moja mama. Problemi alpinizma, kot ste jih opisali, tako postanejo le kratki, težki trenutki na poti iskanja lepega in posebnega. Ljudje se razlikujemo v tem, koliko smo pripravljeni žrtvovati za to in kako smo sposobni v sebi določiti željo po nečem. Vse drugo je le večno iskanje in pot, ki ji pravimo življenje. Čakanje je pač osnovna sestavina odprav, kot sladkor v torti. Ko človek čaka, tudi razmišlja. Misli so največkrat odraz okolice, ki v hribih ni vedno prijazna: slabo vreme, majhni šotori, nobene povezave z domom, družino, neskončna tišina, neprespane noči, slaba hrana. In take so včasih tudi misli, kar je lahko pogubno. Soplezalci so zelo pomembni, so edina živa bitja v bazi in usklajenost z njimi je ključna. Ljudje smo socialna bitja, kdor to zanika, se mu slabo piše. Izkušnje in poznavanje samega sebe so ključ do preživetja v takih razmerah. Le trdni in pozitivni ljudje lahko shajajo z istimi ljudmi dolgo časa na omejenem in neprijaznem prostoru. Sami sebi smo največkrat največji problem pri obvladovanju čustev in večkrat ugotavljam, da je osebna zrelost pojem, ki mu še nisem dorasel.
Z družino sicer veliko potujete. Z ženo sta se v preteklosti odločila, da bosta hčerkama pokazala čim več sveta?
Vse dopuste smo intenzivno izkoristili. Na začetku sva si zastavila, da bova puncama pokazala vse največje sesalce na planetu. Bili smo na Antarktiki, Grenlandiji, v Afriki, Indiji, na Tajskem in Galapagosu.
Je to tisto največ, kar lahko starši dajo otroku? Da mu širijo obzorje?
Sam sem si vedno želel potovati, to pa je seveda povezano z denarjem. Če potuješ z družino, se stroški več kot početverijo, ker potuješ drugače, bolj varno. Drugih dobrin razen avta in stanovanja nimamo, vse zapravimo za potovanja. Mislim, da je to največje bogastvo, ki ga lahko daš človeku. Nihče mu ga ne more vzeti, ne more ga zapraviti sam. Hočem, da hčerki vidita, kako ljudje drugje živijo in da se mi tu nimamo slabo. Nasprotno, imamo se zelo dobro. Radi bi, da bosta znali ceniti naravo in to tudi širili naokrog. To je edina rešitev, da bodo prihodnje generacije lahko živele na tem planetu. In da si naju bosta po tem zapomnili. Kaj pa boš drugega govoril vnukom kot to, kje si bil? Saj kaj je življenje drugega kot spomin?
Ste torej tudi z Everesta prinesli zgolj spomine?
Spomine in brazgotine (smeh). A jih ne jemljem kot nekaj slabega. So nekaj, kar bogati, ne le slabi. Za koga se sploh hranimo v življenju? Za črve? Življenje je privilegij, edino, kar imamo, in edino, kar lahko izgubimo. Naše je, naša odgovornost. Zakaj ga ne bi izkoristili po svoje?
Kdaj ste prišli do točke, ko ste začeli tako razmišljati?
Težko bi rekel, da je bila točka. Prišlo je nekako sproti. Vsi si želimo, da bi kdaj naredili kakšno »neumnost«, razlika je le v začetnem trenutku. Ali se usedeš na letalo ali pač ne. Za to je potrebnega največ poguma. Mislimo, da smo nepogrešljivi. Nihče razen vaših bližnjih ne bi vedel, če bi šli od doma za mesec ali dva. Nihče ne bi zameril. Greš pač in prideš nazaj.
Vzgojeni smo tako, da se moramo spraviti v kalup in se prilagoditi večini.
Vsi mislimo, da moramo delati in zapravljati do smrti. Da je to naše življenje. Da ne moremo živeti brez nove obleke, avta, telefona. Če greš v tretji svet, kjer tega ne poznajo, kjer imajo manj stranišč kot mobilnikov, vidiš, kako drugače razmišljajo. Mi smo sužnji nekega miselnega zločina in črednega nagona, ki nam je evolucijsko dan. Ne smemo stopiti iz črede, v kateri se počutimo varne. A če pogledaš malce stran, vidiš, kako svoboden si lahko.
Ste to ozavestili sami pri sebi?
Sam. Težko boš pri takem načinu razmišljanja našel somišljenika. Morda moraš v bazni tabor pod Kangčendzengo, tam bodo štirje taki (smeh). Saj če bi vsi tako razmišljali, bi družba propadla, se razume. Vendar lahko ogromno pridobiš, če začneš malce drugače razmišljati.
Vi vidite lepoto tam, kjer je drugi ne, tudi po tem smo si različni.
Eni vidijo lepoto okrog sebe, drugi je vidijo preveč, nekateri sploh nič. Življenje je v tem primeru enako, a najbrž zelo dolgočasno. Mi pač moramo v hribe, da vidimo, kaj je lepo.
In da spoznate, kako majhni, ranljivi in čisto navadni smo.
Pogosto me sprašujejo, kaj doživim na vrhu. Katarzo? Ne. Na taki višini možgani delujejo upočasnjeno. Na Everestu smo naredili test. Nisem se mogel spomniti svoje telefonske številke ali šteti od tisoč nazaj. Emocionalni del možganov je upočasnjen. Vedno si vnaprej pripravim protokol ravnanja v kritičnih situacijah ali na vrhu. Vem, kje imam fotoaparat, katero zadrgo bom odpel, kdaj si bom snel masko. Pridem gor, to naredim, spet pospravim in grem nazaj. Vrh je mrzel in prazen, želiš si dol. Posnetki, ki jih gledaš doma, so čisto druga zgodba. Takrat »doživiš« vrh, če je to sploh doživljanje. Gre za realno doživljanje spomina na dogodke. Osnovno spoznanje, ko se spopadam z na videz nemogočim, je spoznanje o majhnosti in nepomembnosti lastnega obstoja. Sto korakov, tako blizu in tako daleč, nepomembna razdalja med ženskim in moškim oddelkom z oblačili, tam gori pa razdalja med uspehom ali neuspehom dvomesečne odprave, med dvema bregovoma ledeniške razpoke, razdalja med življenjem in smrtjo. Sto korakov med vrnitvijo domov in vrnitvijo po vrvi navzgor, da bi nekomu pomagal, dejstva, ki jih tu v dolini ni mogoče občutiti, videti in dojeti, pa vendar smo si vsi enaki. Spoznanja, ki so lahko le prebrana, slišana, zapisana, vendar tako drugačna, če nam krojijo lasten trenutek obstoja in ko postanejo nezamenljiv in neskončen privilegij.
Umirjenost je čar vrnitev z odprav, ste rekli.
Nikoli nisem bolj umirjen kot takrat, ko se vrnem domov, kot da bi za večno sklenil mir sam s sabo, in povem vam, ta občutek je nekaj najlepšega, kar človek lahko doživi. Upam, da bom do konca življenja po malem razmišljal, kaj sem doživel, in da bo skrivnost doživetja vedno ostala neodkrita in zanimiva in me s tem navdihovala z novimi željami po raziskovanju lepega in nekoristnega sveta.
Nekje ste dejali, da ste z Everestom svojima deklicama pokazali, da lahko človeku v življenju uspe čisto vse, kar si zada …
Upam, da moje gorništvo res dojemata iz takega gledišča. Rad bi jima pokazal, tudi ostalim mlajšim vrstnikom, da je življenje polno priložnosti in da živimo v časih, ko te lahko izkoristimo. Naši očetje in dedje so lahko le sanjali o tem, kar se nam ponuja danes in prav arogantno bi bilo, če bi le sedeli križem rok. Nekaj generacij v preteklost so bile avanture in odprave v neznano in v tako odročne predele sveta le privilegij kraljev in njihovih podanikov, najbolj pogumni pa so umirali, da so utrli pot današnjim generacijam. Spoštovanje do njihovega dela najbolje izrazimo tako, da poskušamo najti njihove stopinje.
Čeprav marsikdo v zadnjem času dviguje obrv zaradi silne gneče na Everestu. Gore naj bi izgubile svojo nedolžnost. Ne gre v resnici bolj za to, da ljudje nekako ne znamo najti neke zdrave mere?
Po severni strani, po kateri sem plezal, je precej manj ljudi. Moramo se zavedati, da je ljudi vedno več in da so nam stvari tudi vse bolj dostopne. Mejo si postavljamo z lastne pozicije. Naučiti se moramo živeti drug z drugim in spoštovati okolico. Človeški um in želje nimajo meje, treba pa je postaviti taka pravila, da se ne bo delala škoda. Da bomo planet ohranili za zanamce. Everest je pač zdaj popularen, čez deset let bo drugače. Arogantno je razmišljati, da nihče ne bo plezal nanj. Treba je misliti, kako bodo to uredili, ne pa preprečili. Na poti do razvoja vedno prihaja do takšnih motenj.
V javnosti sicer velja, da takšne komercialne odprave sploh niso posebej zahtevne. Bazni tabor je urejen, šerpe poskrbijo za kliente, jim nosijo opremo, jeklenke s kisikom. Če ima človek dovolj pod palcem, naj bi bilo vse skupaj mala šala. Pa ni, kajne?
Hribi v Himalaji niso javno dobro, vlade si jih lastijo. Ne glede na pristop zahtevajo denar za takso, dovoljenje za vzpon in tu se obračajo ogromni denarji. Zasebne agencije z licenco uredijo papirje in nudijo takšno ali drugačno podporo. Vendar danes velikih nacionalnih odprav ni več, vse je na nek način komercialno. Sama terminologija komercialnega alpinizma je zelo široka. Sam sem šel na K2 in na Kangčendzengo z agencijo Seven Summits, ki jo vodi šerpa Dava, najmlajši človek, ki je osvojil vseh 14 osemtisočakov brez dodatnega kisika. Poskrbeli so za logistiko v baznem taboru, šotore za višinske tabore in enega šerpo. Jaz sem porabil za celo Kangčendzengo dve jeklenki s kisikom, to je osem litrov. Do 8100 metrov sem šel brez, a nato naprej ni šlo. Vse sem nesel sam. Izjemna skupina smo bili, postavili smo kar nekaj rekordov – z nami so bile štiri ženske, in sicer prva Švicarka, ki je osvojila vrh, prva Mehičanka, prva Japonka in prva Čehinja. O tem se bo še pisalo.
In ravno Kangčendzenga, za katero velja, da je »sovražnica« žensk.
Ženske so, kar se alpinizma tiče, zaradi specifične in dolgoročne vzdržljivosti ter prilagajanja na višino precej bolj vzdržne kot moški. Tudi glede psihične trdnosti smo v primerjavi z njimi mi na slabšem. Bolje se znajo organizirati, kasneje jih dohiti panika, boljše delajo po protokoli, ki si ga prej zastaviš, manj po lastnih občutkih, ki so lahko na takšni višini napačni. Kar se tiče skupinskega duha in predispozicij, potrebnih za takšno odpravo, so precej pred nami. To si bomo morali počasi priznati. Ženske ne bo ego nikoli ubil, prej moškega. To je bila bolj urejena, profesionalna skupina kot veliko moških, s katerimi sem bil. Tudi odnos je bil zelo profesionalen, brez emocionalnih faktorjev. Večina moških bi se prej zjokala zaradi česa kot pa one. Jaz sem bil presenečen. Japonka in Švicarka sta tri tedne pred tem prišli z Anapurne, resda sta bili odlično aklimatizirani, a psihično je to vseeno težko. Naša odprava je prekinila dolgo, sicer nikjer resno opisano tradicijo, da ta gora ne mara žensk in da odpravam prinašajo nesrečo. V to je bila sveto prepričana tudi indijska odprava, ki je nekaj časa celo neuradno protestirala proti dovoljenju za našo pretežno žensko odpravo.
Kaj je torej alpinizem za vas? Šport, pustolovščina brez primere, iskanje samega sebe, odmik od vsakdanjosti?
Osvajanje osemtisočakov je pustolovščina brez primere in je del alpinizma. Šport naj bi skrbel za ohranjanje in podaljševanje življenja. Smisel alpinizma pa je izzivanje smrti in sočasno uhajanje tej. Gre bolj za način življenja. Za izpostavljanje kontrafobični poziciji, ki je s psihiatričnega vidika neke vrste bolezen. Nečesa te je strah, hkrati pa ne moreš živeti, ne da bi se temu izpostavljal. Alpinizem je kompenzacija nekih notranjih nestabilnosti oziroma neke potrebe, ki jo moraš kompenzirati na zelo sebičen način.
Ker ste alpinisti v resnici skrajno sebični ljudje.
(smeh) Najbolj sebični, kar si jih lahko zamislite. Vem. Tudi če imamo družino, gremo od doma za dva meseca, upamo celo, da bo tiste, ki jih pustimo za seboj, malce skrbelo za nas. Pustimo jih torej, da trpijo dva meseca. Potem se vrnemo in bi radi, da je vse spet po starem. Vprašanje je, ali bi jaz tako gledal na ženo, kot ona gleda name. Sprejema me in jaz njo. Čeprav ona ne hodi po hribih.
Pa je vse povsem enako, ko se vrnete? Prav v isti trenutek?
Mislim, da je. Moji punci sta odprte glave, inteligentni. Vem, da me pogrešata in živita v nekakšnem lažnem prepričanju, da se bom stoodstotno vrnil, čeprav ni rečeno. Treba se je vprašati, zakaj človek to počne. Če greš prek 'zakaj' in 'zato', vidiš, da vse v življenju pravzaprav narediš, da bi bil nekomu všeč. To je čudna ironija. Podzavestno počnemo vse, da bi bili všeč najbližjim, jih presenetili, da bi bili ponosni na nas. Po drugi strani pa s svojim početjem ravno te ljudi najbolj prizadenemo. Gre za mešanico idej, občutkov. Vprašanje, kaj bi bilo bolje. Hčerki sta ponosni name. Kaj je torej zanju bolje? Da ju presenetim s tem ponosom, ali bi bilo bolje, da bi jima bil nenehno tu na voljo? Užitka ni nikoli brez trpljenja. Snidenj po odpravah, ki so najlepša, ni brez bolečih slovesov. Vsega po malem mora biti in mislim, da je tako prav. O možnosti, da se ne bom vrnil, ne razmišljam. Niti za trenutek ne.
»Kot po navadi sem spet imel malo sreče in kljub višinski bolezni se mi je uspelo privleči do baze, zadnji ravninski kilometri po ledeniku pa so bili najdaljši v mojem življenju.« Vaše besede o spustu s K2. V življenju menda imate srečo.
Uh, to pa res. Tudi sicer, ne le pri plezanju. Privilegiran sem, a sem si vse prislužil sam. In na to sem ponosen. Vse počnem izključno na lastno odgovornost, nihče mi ne more nič očitati. Sreča vedno pride prav, vendar jo imajo tisti, ki se nanjo ne zanašajo. Za vsak korak se poskušam kar najbolje pripraviti.