Tiskane izdaje
Prvošolka iz ene od ljubljanskih osnovnih šol se je domislila, da bo med poukom kar v copatih in brez bunde skočila domov po zvezek, ki ga ni našla v svoji omarici. S svojim dejanjem je na šoli povzročila preplah. Na križišču v bližini šole sta nanjo naletela mimoidoča in jo pripeljala nazaj v šolo. Zgodbo lahko preberete v prispevku V šolskih copatih domov po zvezek.
O vzrokih za bežanje in ukrepih, ki naj bi mu sledili, je spregovoril psiholog Jože Pirnat iz Osnovne šole Franceta Bevka.
Ali imate izkušnje, da bi otroci bežali iz šole zaradi obveznosti, ki jih niso opravili?
Beg iz šole poznamo, je pa redek pojav. Pogostejši je umik iz skupine oziroma razreda. Po navadi je posledica čustvene stiske, v kateri se otrok znajde zaradi različnih okoliščin, ki jih potem rešuje prav z umikom. Nikakor pa niso vzrok za bežanje le šolske obveznosti. Sprejemanje in opravljanje teh sta sicer del šolske in življenjske socializacije; na to je treba otroka pripravljati in mu pri tem pomagati.
Kako je treba v takih primerih ukrepati?
Vsekakor je treba otroka čim prej najti. Če ga ne najdejo šolski delavci, je treba obvestiti starše in policijo. Največkrat zadošča obstoječa socialna mreža, da otroka najdejo v razmeroma kratkem času. Nato se je treba z njim pogovoriti, smiseln pa je pogovor tudi s sošolci in z učitelji. Najprej je treba ugotoviti, zakaj je otrok odšel iz šole, o čem je razmišljal, kaj je hotel doseči, česa se je ustrašil, kaj je bil povod za takšno dejanje. Pogovoriti se je treba o tem, kako mu pomagati, pa tudi dogovoriti o njegovem ravnanju v morebitnih podobnih situacijah. Opozoriti ga je treba na pravila, ki veljajo zanj kot učenca. To pomeni, da ga v šolo in iz nje odpeljejo starši, vedno mora biti v svoji skupini, če se želi oddaljiti, mora vprašati učitelja.
Kako pa je treba dogodek predstaviti staršem?
Povedati jim je treba, kaj vemo o vzrokih, kako jih razumemo; ali mislimo, da se dogodek lahko ponovi. Z njimi se je treba dogovoriti o okvirih vzgojnega vplivanja, da bi preprečili kaj podobnega. Starši upravičeno pričakujejo, da bo šola poskrbela, da se kaj takega sploh ne bo zgodilo. Šola je objektivno odgovorna za takšen dogodek, tudi učitelji, ki so bili v tistem trenutku v razredu. Res pa je, da se to dogaja. Zato je še posebno pomembno, da se ob predstavitvi dogodka, sploh če je že rešen, izogibamo medsebojnemu obtoževanju; da se dogovorimo za ravnanje v prihodnje. Vedeti je treba, da je v ozadju vedno zelo individualna zgodba, ki je prav v ničemer ne moremo povezovati z razmišljanji, kot na primer: otrokom je v šoli hudo, zato že v prvem razredu bežijo iz nje, ali pa, da učitelji ne vedo, kje so njihovi učenci.
