Policija je lani obravnavala 42 kaznivih dejanj, kjer je bil osumljenec vsaj en mladoletnik, žrtev pa otrok oziroma mladoletnik in se je dejanje zgodilo na območju katere od osnovnih šol. Do sredine letošnjega junija je bilo takih dejanj 18. Govorimo o lahkih telesnih poškodbah, grožnjah, spolnih napadih na mlajše od 15 let, izsiljevanju, nasilništvu. Kot so sporočili s policije, izvajajo projekt, v katerem obravnavajo različne pojavne oblike medvrstniškega nasilja, povezujejo strokovnjake, pomagajo šolam, družinam, storilcem in žrtvam.
A to, kar pride na policijo, je le manjši del. Vsega ravnatelji, učitelji, svetovalni delavci niti ne prijavijo. Po nekaj odmevnih primerih zaznanega nasilja v osnovnih šolah se je, anonimno, oglasilo nekaj svetovalnih delavcev, ki so opozorili, da ni pošteno, da mediji poročamo, da posamezna šola ni storila vsega. Ena izmed svetovalnih delavk iz šole v okolici Ljubljane je potožila, da jih je premalo, da bi z vsemi otroki delali tako, kot bi morali, da sistemskih ukrepov ni, in četudi bi se vsi pristojni odločili, da bi posameznega nasilnega otroka poslali v ustanovo, kjer bi z njim lahko bolje delali, ustanov, ki bi jih lahko sprejele, nimamo dovolj.
Teorija in praksa
Z ministrstva za šolstvo so odgovorili, da so za javnost, predvsem pa za šole in starše pripravili spletno podstran Varno in spodbudno učno okolje, navodila, kako ukrepati v primeru nasilja, je leta 2016 izdal zavod za šolstvo. Z ministrstva so dodali, da je možnosti delovanja, da do nasilja sploh ne pride, še veliko, predvsem »v domišljenih vzgojnih strategijah in celostnem delovanju šole, v dolgoročni in sistematični skrbi za odnose in dialog, prizadevanju za gradnjo varne klime in kulture dobre skupnosti, v katero so vključeni vsi učenci, sistematičnem izpopolnjevanju učiteljev na področju vodenja razreda, opremljanju učencev s komunikacijskimi veščinami in strategijami za reševanje konfliktov in v senzibiliziranju vseh – učencev in učiteljev za pojave nasilja in jasno izrekanje za ničelno toleranco do nasilja«.
Bere se lepo. In navodila zavoda za šolstvo niso slaba. A težava nastane, ko se zgodi življenje. Z marsikaterim otrokom delo na tak način, kot je priporočeno, preprosto ni mogoče. Ministrstvo za šolstvo je pred nekaj dnevi predlagalo zakon o obravnavi otrok in mladostnikov s čustvenimi in vedenjskimi težavami in motnjami, ki bi omogočil vzpostavitev strokovnih centrov, ki bi pomagali šolam in vrtcem v takih primerih. A tega še nekaj časa ne bo, že prihodnji teden pa se bodo v kakšni šoli srečali s primeri nasilja, ki ga ne bodo mogli obvladati.
»Otroka, ki izvaja nasilje, je treba izločiti, da ne povzroča nadaljnje škode, da drugi otroci ne trpijo. Pri nas je to obrnjeno na glavo in starši drugih otrok ne pošiljajo več v šole, ker drug otrok izvaja nasilje,« pravi dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina. FOTO: Uroš Hočevar
Nekateri ravnatelji nasilje v šolah držijo na vajetih. Čeprav ima opravka s populacijo otrok in mladostnikov, ki ima največ problemov, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina dr. Leonida Zalokar pravi, da nasilje obvladujejo. Poudarja, da programi niso življenjski: »Žal je pokojni psiholog Janez Bečaj že pred leti napisal, da vznikajo novi in novi programi in neka priporočila, ki jih nihče v praksi ne preverja. Preden veleumni uradniki ali profesorji pedagogike ex cathedra nekaj naumijo, naj gredo najprej sami v razred in to izvajajo. Javno pozivam dr. Marijo Kavkler s Pedagoške fakultete v Ljubljani, da vsa tista priporočila, ki jih javno poudarja, preveri v razredu na lastni koži, ali so v obstoječem sistemu izvedljiva ali pa je to nerealen, iluzoren akademski konstrukt, s katerim zastruplja vse naokrog, z ministrstvom za šolstvo vred.«
Nasilneža izločiti
Na eni od celjskih šol je eden od otrok svojo sošolko vsak dan zmerjal s kurbo. Na šoli trdijo, da so se ravnali po vseh predpisih, z otrokom, njegovimi starši so se pogovorili, vključen je center za socialno delo. Ni pomagalo. Starši deklice so se obrnili na policijo. A naslednji dan je deklica vseeno morala v razred z nasilnežem. Zalokarjeva je jasna: »Otroka, ki izvaja nasilje, je treba izločiti, da ne povzroča nadaljnje škode, da drugi otroci ne trpijo. Pri nas je to obrnjeno na glavo in starši drugih otrok ne pošiljajo več v šole, ker drug otrok izvaja nasilje. Osnovna šola je obvezna. Nikjer pa ne piše, da mora zato, ker je obvezna, vsak učenec biti v šoli v razredu. Naj pridejo ponj starši in ga šolajo doma ali se mu zagotovi individualni pouk. Šola ima svoje meje, tako kot vse v življenju.«
Zalokarjeva to načelo upošteva tudi v zavodu Planina: »Če je otrok nevaren za druge, ga je treba popolnoma osamiti in mu nuditi individualni pouk. Seveda s strokovnimi podlagami in argumenti. In ne razumem, zakaj tega ne počnejo druge šole in se tega tako bojijo. Jaz to delam že deset let. Vedno pa pristojne pisno o tem obveščam in jih vprašam, da če imajo kakšen drug predlog, naj ga povedo.« Spominja se, da je pred časom to naredila z 11-letnikom, ki je moral, da ne bi ogrožal drugih, preživeti ves vikend sam v sobi. Preden so ga umaknili iz skupine, je ob pol dveh popoldne v petek, ko se je situacija zgodila, obvestila vse možne institucije, od ministrstva za šolstvo do varuha človekovih pravic. Kot pravi Zalokarjeva, je odgovor ministrstva prišel po štirinajstih dneh. Vodja svetovalne službe v Planini Mojca Centrih je pri tem dodala: »Tudi otrok, ki je nasilen, ob takem napadu trpi. In veliko se jih po tem, ko pridejo nazaj v skupino, zahvali, da smo jih umaknili.«
Zalokarjeva in predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan sta javno podprla Dušana Merca, zdaj že upokojenega ravnatelja, ki v šolo ni spustil učencev, ki sta nadlegovala deklici. Pečan se strinja z Zalokarjevo in tako kot ona pravi, da si mora šola upati: »Nasilneža je treba iz razreda odstraniti. Pokličete starše, naj pridejo ponj. Če rečejo, da so v službi, jim povejte, da boste poklicali policijo, ker ne morete zagotoviti varnosti v razredu. Bodo pač prišli ponj na policijo. Verjemite, vsi pridejo. In kaj potem, če starši grozijo s tožbami! Tak način delovanja je edini pravilen. Točno tako je odreagiral tudi Merc.«
Dr. Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina:
»Če niso v šoli vsi odrasli vzgojeni tako, kot je treba, z vsemi nujno potrebnimi osebnostnimi značilnostmi, šola ni vzgojna. Od 5 do 20 odstotkov populacije ima neko osebnostno motnjo, prevladujeta narcisizem in borderline (mejna) osebnostna motnja. Če imate v zbornici 50 ljudi, je med njimi zagotovo najmanj, preverljivo, deset izjemno motenih, konfliktnih ljudi. Otroci so odraz disfunkcionalne družbe in disfunkcionalnih staršev. Šola tega ne more popraviti, sanirati in ne uokviriti, ker družba sama ni uokvirjena.«
»Če niso v šoli vsi odrasli vzgojeni tako, kot je treba, z vsemi nujno potrebnimi osebnostnimi značilnostmi, šola ni vzgojna. Od 5 do 20 odstotkov populacije ima neko osebnostno motnjo, prevladujeta narcisizem in borderline (mejna) osebnostna motnja. Če imate v zbornici 50 ljudi, je med njimi zagotovo najmanj, preverljivo, deset izjemno motenih, konfliktnih ljudi. Otroci so odraz disfunkcionalne družbe in disfunkcionalnih staršev. Šola tega ne more popraviti, sanirati in ne uokviriti, ker družba sama ni uokvirjena.«
Upati si je treba
Pečan pravi, da je treba odreagirati takoj: »Cel kup možnosti je, se pa šole preveč medlo odzivajo. Odreagirati je treba takoj, z vso možno resnostjo, in tudi prvi primer nasilja je preveč. Takoj poklicati starše, obvestiti center za socialno delo. Če se situacija pri posameznem učencu ponavlja, ga je treba izločiti.« Izločiti ne pomeni, da mu šolanje ni omogočeno, in to tudi Zalokarjeva vztrajno ponavlja: »Noben otrok ni dolžan prenašati in poslušati, da je prasica debela, kurba, da jo bo ubil, da jo bo pofukal. Napaka se lahko zgodi le enkrat, drugič ni več napaka. Šola je dolžna otroku dati tisto, kar mu po ustavi pripada, to je pouk. Nikjer pa ne piše, da mu po ustavi pripada, da je med drugimi v razredu in da jih žali in tako naprej. Dolžna sem zaščititi druge.« Čakanje na institucije tudi veliko ne reši, opozarja Zalokarjeva: »Zakaj se vključijo vse institucije? Da potem nič ne naredijo? Oziroma da ugotovijo, da nimajo ukrepov, da starši ne sodelujejo, da ga oddelek za psihiatrijo ne sprejme, ker ni prostora. In to lahko traja nekaj let, otrok pa še vedno dela škodo.«
Veliko otrok, ki so do drugih nasilni, po nekaj letih očitno neuspešnega dela šole rade prešolajo. Zalokarjeva je prepričana, da bi morali ukrep prešolanja otroka zaradi vedenjskih težav odpraviti: »Kakšno sporočilo dajete s tem? Kaj bo pa drugače na drugi šoli? Ta ukrep bi bilo treba nemudoma črtati. To je, kot če bi otrok doma delal težave in bi rekli, da ga boste dali v drugo družino. Je pa del stroke, ki ta ukrep zagovarja.«
Iskanje krivca, zakaj se nekaj ne reši, ni le nesmiselno, ampak tudi zelo krivično, razlaga Zalokarjeva. Priznava, da so svetovalni delavci v šolah zasuti z delom, ampak ključen problem je, kot ugotavlja, kakovost teh storitev: »Svetovalni delavec se sliši zelo lepo. Naj pa naredijo med sabo anketo, kaj obvladajo, kakšne programe poznajo, po kateri metodiki delajo. Tudi poklic svetovalnega delavca, učitelja, vzgojitelja ali zdravnika ima svoje meje. Zdravnik se lahko pri nekom izčrpava, vse naredi, pa bo pacient vseeno umrl. Zato je kazanje s prstom, da niso vsi vsega naredili, sprevrženo. Licemerstvo. Je učitelj kriv, če je nevzgojen otrok brez občutka krivde in slabe vesti nekoga udaril in mu razbil zobe? Nehajmo se sprenevedati. Družba je bolna. Motena. Otroci so bolni. Moteni. Začnimo pri odraslih, da bomo uspešni pri otrocih. Šola pa naj udari po mizi in reče, da je dosti. Naj ne reče, da je nemočna, da ne zmore. Ker to ni res! Naj pove jasno: Ta otrok ni za ta sistem.«
Predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnih šol Gregor Pečan:
»Nasilneža je treba iz razreda odstraniti. Pokličete starše, naj pridejo ponj. Če rečejo, da so v službi, jim povejte, da boste poklicali policijo, ker ne morete zagotoviti varnosti v razredu. Bodo pač prišli ponj na policijo. Verjemite, vsi pridejo. In kaj potem, če starši grozijo s tožbami! Tak način delovanja je edini pravilen. Točno tako je odreagiral tudi Merc.«
»Nasilneža je treba iz razreda odstraniti. Pokličete starše, naj pridejo ponj. Če rečejo, da so v službi, jim povejte, da boste poklicali policijo, ker ne morete zagotoviti varnosti v razredu. Bodo pač prišli ponj na policijo. Verjemite, vsi pridejo. In kaj potem, če starši grozijo s tožbami! Tak način delovanja je edini pravilen. Točno tako je odreagiral tudi Merc.«
Jedro problema: disfunkcionalna družba
Dejstvo je, da je nasilje v šolah problem. A Zalokarjeva, ki ima otroke rada in najprej skrbi za njihovo dobro, opozarja, da gre pri tem za veliko sprenevedanje: »Pri odraslih je vsak dan več disfunkcionalnosti, neustreznih vedenj, osebnostnih motenj … Ampak mi se usmerjamo samo na nasilje med otroki. Najprej se je treba zazreti v nas! Otroci so odraz nas. Začnimo delati na sebi. Uredimo najprej sebe.«
Pogovor z učitelji po državi razkrije, da so nekatere zbornice daleč od prostora strokovnega in spoštljivega sodelovanja med zaposlenimi. »Ne vem, ali si kdo upa na glas povedati, da je v zbornicah vse narobe. Da ljudje med sabo ne govorijo, da so maščevalni, privoščljivi, s svojo osebnostno motenostjo kvarijo klimo.« Da bi pomagali otrokom, je zato treba začeti v zbornici, razlaga Zalokarjeva: »Osnova šole je podajanje znanja. Da je šola vzgojna ustanova, pa morajo biti vsi zaposleni na šoli vzgojeni. Če niso v šoli vsi odrasli vzgojeni tako, kot je treba, z vsemi nujno potrebnimi osebnostnimi značilnostmi, šola ni vzgojna.« Naloga ravnateljev je, da izbirajo take zaposlene, vendarle pa Zalokarjeva priznava, da je iluzorno pričakovati, da bi imeli vso zbornico vzgojeno, ker družba ni taka: »Od 5 do 20 odstotkov populacije ima neko osebnostno motnjo, prevladujeta narcisizem in borderline (mejna) osebnostna motnja. Če imate v zbornici 50 ljudi, je med njimi zagotovo najmanj, preverljivo, deset izjemno motenih, konfliktnih ljudi. Otroci so odraz disfunkcionalne družbe in disfunkcionalnih staršev. Šola tega ne more popraviti, sanirati in ne uokviriti, ker družba sama ni uokvirjena.«
Kljub temu Zalokarjeva meni, da se vse da, če se hoče: »Bila sem na Islandiji, ko je bilo Islandcem dovolj in so šli vsi na ulice, zrušili vlado, bankirje, vse pozaprli in napisali, kako bi radi živeli. Kaj nam manjka? En virus z Islandije. Za zdaj pa smo lutke v rokah raznih ideologov in dušebrižnikov.«