Otroci v mavričnih družinah niso prikrajšani

Istospolne družine, ki jih bo kmalu uzakonil novi družinski zakon, če bo kljub vsem nasprotovanjem sprejet, so pri nas čedalje pogostejše. Po besedah organizatorja konference Romana Kuharja sta v Ljubljani dve gejvski in več deset lezbičnih družin.

Objavljeno
17. oktober 2009 22.25
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Istospolne družine, ki jih bo kmalu uzakonil novi družinski zakon, če bo kljub vsem nasprotovanjem sprejet, so pri nas čedalje pogostejše. Po besedah Romana Kuharja, enega od prirediteljev dvodnevne mednarodne konference o istospolnih družinah v Ljubljani, sta njemu znani vsaj dve gejevski družini z otrokom, lezbičnih je več deset, druge pa so, verjetno tudi zaradi strahu pred nerazumevanjem okolice, skrite. Vendar, opozarjajo strokovnjaki, bi morale vse države EU sprejeti enotno zakonodajo, da bi takšne skupnosti zakonsko izenačile s heteroseksualnimi družinami. Podatki namreč kažejo, da otroci, ki odraščajo v istospolnih družinah, niso prikrajšani in njihov razvoj še zdaleč ni moten.

 

Ravno nasprotno, trdi Elke Jensen, ki se v Nemčiji ukvarja s proučevanjem položaja istospolnih družin in svetovanjem lezbičnim materam, gejevskim očetom, njihovim otrokom, starim staršem in strokovnjakom. Sodeč po nedavni študiji otroci, ki odraščajo v istospolnih družinah, skorajda ne občutijo stigmatizacije in imajo včasih celo več možnosti za uspešen razvoj kot drugi. »Julija letos smo za pravosodno ministrstvo izvedli raziskavo, ki je pokazala, da pri nas vsaj sedem tisoč otrok odrašča v istospolnih oziroma 'mavričnih' družinah, kot jim pravimo v Nemčiji, kar je približno promil vseh otrok, 2200 teh otrok pa živi v registriranih skupnostih,« pravi Elke Jensen. To sicer ni veliko, pravi, se pa med nemškimi družinami delež istospolnih kar hitro povečuje. »Več kot polovica jih ni nikoli občutila diskriminacije, če pa so jo že, je šlo največkrat za verbalne napade vrstnikov, kar pa ni pomembno vplivalo na njihov razvoj,« pojasnjuje strokovnjakinja. Kot so prej pokazale že ameriške študije, se je tudi v Nemčiji izkazalo, da se ti otroci razvijajo zelo dobro. Včasih imajo celo boljše možnosti kot vrstniki v »normalnih« družinah, v raziskavi pa se je pokazalo, da je njihova samopodoba celo bolj pozitivna. Še vedno pa se stežka razkrijejo javnosti, kar se bo sčasoma, ko jih bo več, prav tako spremenilo. »Seveda so ovire, izzivi, težave: pravno so diskriminirane, nimajo enakih pravic kot heteroseksualne družine, na področju davčne zakonodaje, denimo, otroke smejo posvojiti samo samski ljudje, ne pa tudi homoseksualni par in podobno.«

 

S tem, ko se po vsej Evropi povečuje število istospolnih družin ali vsaj zavedanje o njihovem obstoju, se vse bolj uveljavlja tudi zakonodaja, ki njihove pravice izenačuje s heteroseksualnimi. A razlike so še vedno velike - v Veliki Britaniji, Španiji, na Nizozemskem in v nekaterih skandinavskih državah so gejevskim in lezbičnim parom dovoljene poroke in posvojitve, drugod, v Litvi in Srbiji, denimo, pa takšne zakonodaje še ni, homoseksualne družine so tarče diskriminacije in celo nasilja.

 

Strašno homofobno

 

Beograjčanka Beba je začela hormonsko terapijo pred dvema letoma, pred kratkim pa je tudi z operacijo spremenila spol. »Kljub temu, da je ozračje pri nas strašno homofobno, zaradi česar je pred kratkim odpadla tudi beograjska parada ponosa, imajo zdravniki, ki se ukvarjajo z operacijami te vrste, za nas presenetljivo veliko posluha in so izredno usposobljeni,« razlaga mati 9-letnega dečka in pojasni biološki izvor transseksualnosti. »Hormonsko neravnovesje pri plodu se pojavi že v materinem telesu, med 6. in 8. tednom nosečnosti. Takšen otrok raste v okoliščinah, ko je telo enega spola, v možganih pa prevladuje drugi. Že pri štirih letih sem natanko vedela, da sem ženska in da je telesno z menoj nekaj narobe. Zelo težko mi je bilo. Že od malega so me vsi učili, da sem moški, vendar sem vedel, da nisem. Od tod so izvirala velika notranja nasprotja, ki marsikoga potisnejo v hudi stisko, tudi do samomora,« opisuje Beba, ki si zaradi strahu pred maščevanjem skrajnežev ni upala stopiti pred kamere. Dolgo, pravi, je potiskala pravi jaz in skrivala žensko plat, pred desetimi leti se je kot moški celo poročila z žensko, s katero je zdaj v lezbičnem zakonu, njun sin pa ima dve mami. »Preprosto nisem več zdržala v heteroseksualnem zakonu, ki že od samega začetka nekako ni bil povsem običajen. Ves čas so mi bile všeč ženske, vendar sem čutila, da sem tudi sama ženska,« razlaga Beba. »Žena je dolgo vedela, kaj je z menoj, nekako sva se dogovorili za spremembo, vendar je bilo zanjo sprva s tem zelo težko živeti, zlasti v družbi. Ostala sva brez številnih prijateljev, če so to sploh bili, v družini pa so ravno tako sprejeli zelo različno - večina v tem vidi neko vrsto bolezni, ki jo je mogoče pozdraviti že s kakšnim zdravilom. Sin, ki je odraščal z nama in v družbi številnih gejevskih prijateljev, je spoznal, da svet ni nekaj črno-belega. S tem je veliko pridobil.« Tudi nadlegovanja vrstnikov ne občuti bolj kot drugi otroci, pa vendar: »Pred kratkim ga je sošolec vprašal, ali je 'ono', torej jaz, njegova mama ali oče. Take stvari pač mora premagovati, vendar ni večja tarča od drugih, ki jim kaj 'manjka'. Tudi šola, ki jo obiskuje, je dobra, tako da res nima težav,« razlaga Beba, ki je zaposlena na lokalnem mediju. »Tam vsi vedo za moj položaj, nekateri to dobro sprejemajo, drugi ne. Podatkov o tem, koliko istospolnih skupnosti je v Srbiji, pa nima nihče, saj mnoge zaradi razširjene nestrpnosti to prikrivajo. Osebno poznam dve lezbični družini,« še pojasni Beba.

Več v tiskani izdaji NeDela