»Otrok moj, naj se ti danes zgodi kaj lepega!«

Dnevni center za otroke in mladostnike Kekec te dni praznuje že tri leta delovanja. Odprli so ga tik pred božičem leta 2012 in tako uresničili že dalj časa prisotno zamisel o prostoru za otroke in mlade, ki bi jim omogočal kakovostnejše preživljanje prostega časa. Letos je vanj redno prihajalo 56 otrok na dan.

V običajni družinski hiši, na Lendavski ulici 15 a, v Murski Soboti, kjer je svoje mesto že pred 12 leti našel Krizni center za mladostnike (KCM), pred tremi leti pa še Dnevni center Kekec, je bilo še malo pred 13. uro vse mirno, le iz kuhinje se je vil prijeten vonj po sveže pripravljeni hrani. »Joj, naši otroci so pa še po šolah,« je pojasnila Simona N. Bokan, vodja KCM, in pogledala na uro. »Še malo, pa bodo začeli počasi kapljati.«

Povabila me je v povsem običajno dnevno sobo z velikim kavčem, imajo tudi regal s knjigami, televizor, sobno kolo, smrečica v kotu pa je opozarjala, da je čas praznikov. Okraski, ki so viseli s stropa, so zagotavljali, da so tu doma otroci. »Veseli smo, da se pri nas počutijo kot doma. Dnevni center zanje smo organizirali, ko smo začeli ugotavljati, da pravzaprav nimajo kam iti, da so prepuščeni sami sebi, lastni iznajdljivosti in finančni moči svojih staršev. Veste, videti je, da je denarja v naši regiji vse manj, čeprav nam politiki govorijo, da je bolje. Prijavili smo se na razpise, podjetja pa prosili za donacije. Razvili smo program Kekec, ki poteka vse leto. Zdaj od ponedeljka do četrtka vsak dan prihaja 56 otrok, petki pa so namenjeni neke vrste brezplačnim inštrukcijam za srednješolce, pomagajo jim naši prostovoljci,« razloži Simona.

Pravi, da je bilo dogajanje pri njih tudi v preteklem letu pestro, bogato in da »niti en dan ni minil brez odgovora na vprašanje: 'Kaj bomo pa danes delali?' Skozi pogovore, ustvarjanje, različne delavnice in podobno smo otrokom omogočili, da spoznajo kaj novega, si izmenjajo različna mnenja, slišijo in spoštujejo tudi drugačna razmišljanja, izrazijo svoje misli in čustva ter tako tudi sami sooblikujejo vsebine dnevnega centra. To je zelo pomembno za njihovo samopodobo, ki je pogosto načeta,« ugotavlja Bokanova.

Takrat je prvič pozvonilo in moja sogovornica je odprla vrata. »Dober dan,« zaslišim droben glasek iz daljave. In Simoninega: »Kako si otrok moj, se ti je v šoli zgodilo kaj lepega?« Sledil je objem, še nekaj napotkov o preobuvanju in obveznem umivanju rok, potem pa se je Simona vrnila v dnevno sobo. »Zdaj bodo začeli prihajati in zelo jih bo zanimalo, kaj je za kosilo. Vsi otroci pri nas jedo brezplačno. Zelo lačni pridejo. Do dveh bodo vsi tu. Mislim, da zelo dobro jemo. Za to smo na moč hvaležni Lions klubu Murska Sobota, ki otrokom vse leto zagotavlja zdravo prehrano. Letos smo razdelili že več kot 1500 kosil, pa nimamo zaposlene nobene kuharice, nobene čistilke. Pet nas je strokovnih sodelavcev, v kuhinji dela gospa prek javnih del in to je vse. Pokrivamo 365 dni, 24 ur na dan,« se pohvali.

Doda, da je takšna organizacija potrebna, ker pri njih bivajo tudi otroci, ki so se znašli v hudi stiski in nimajo kam. »Nekateri iz različnih razlogov pač ne morejo živeti doma. Tu jih čaka varno zatočišče. Nekateri so doma doživljali fizično, psihično ali celo spolno nasilje, nekateri so se k nam zatekli zaradi odvisnosti staršev, zanemarjanja ali pa preprosto zaradi nerazumevanja,« našteje Bokanova in doda, da se mora mladostnik strinjati z namestitvijo pri njih, da nikogar ne prisilijo, mora pa se zavezati, da bo spoštoval vsa pravila.

Pomembno je spoštovanje

»Veste, jaz sem zelo stroga in dosledna,« poudari Simona. Po prijaznem sprejemu otrok, iskreni, skoraj materinski skrbi za vsakega posebej in po medvedjih objemih bi ji kaj takega težko pripisali, pa vendarle: »Tako mora biti. Poglejte, imamo dvanajst let staro pohištvo, na vse to moramo zelo paziti. Komaj letos smo si, s pomočjo donacij, kupili nov televizor, ker je bil stari res že dotrajan. Pa saj moramo tudi doma tako ravnati s stvarmi, kajne? Pomembno se mi zdi, da se otroci naučijo spoštovanja. Do sebe, do drugih ljudi in stvari. Ugotavljamo namreč, da otroci danes ne priznavajo nobenih meja, ne spoštujejo avtoritet in do ničesar ne čutijo hvaležnosti. Pravim jim: 'Otrok moj, meni je žal, ampak tako pri nas ne gre!' Red mora biti. Mi ne lažemo, ne krademo in se med seboj spoštujemo. V Kekcu je naš dom in zanj moramo skrbeti.«

Povedala je, da v povprečju pri njih, v Kriznem centru, domujejo po trije otroci, prostora pa imajo za šesterico. »Po našem pravilniku pri nas lahko ostanejo do tri tedne, a pogosto moramo zamižati na eno oko in zanje skrbeti po tri, štiri mesece, saj so nekatere stiske tako hude, da jih ni mogoče na hitro rešiti. Na leto gostimo približno 35 takšnih mladostnikov, kar pomeni, da jih je v 12 letih pri nas bivalo že skoraj 3800, seveda skupaj s temi, ki prihajajo v Kekca. Nekateri so zdaj že odrasli. Pošiljajo nam pisma, celo slike z dojenčki dobimo od njih. Takšnih zgodb o uspehu smo izredno veseli, to je za nas največje plačilo, žal pa nimajo čisto vse srečnega konca. Najbolje je, če starši sodelujejo, a ni vedno tako. Včasih se moramo sklicevati celo na konvencijo o otrokovih pravicah, da otroka zaščitimo, pogosto pa starše prepričevati, da jim ga nočemo vzeti, ampak le pomagati, da bo družina na novo zaživela,« pripoveduje.

Strogost in ljubezen

Spomnila se je fanta, ki je center obiskoval vso srednjo šolo, ko pa je doštudiral, se jim je prišel zahvalit. Simono so oblile solze ganjenosti: »Ali pa neko dekle, denimo. Ko me sreča na cesti, me vedno objame in se mi zahvaljuje za skrb. Zelo stroga sem, če kdo dobi cvek. Otroku rečem 'zdaj se boš pa učil', ampak ni konec sveta. Spodbujam ga, naj bere na glas, da se še jaz česa naučim, ga izprašam, potem je pa takšno veselje, ko iz šole pride z dobro oceno. Zdaj sem se spomnila še ene punce, ki je hodila k nam. Na koncu srednje šole me je povabila na maturantski ples. Bila sem zelo počaščena, zjokala sem se, a sem ji rekla: 'Otrok moj, ta čast pripada staršem!' Prinesla mi je pokazat maturantsko obleko, po plesu pa sva se skupaj veselili ob fotografijah in posnetkih na devedeju.«

Pri vratih je znova pozvonilo in Simono je odneslo s kavča. Sprejela je novo skupinico otrok, malega Mateja, njegovega 12-letnega bratca Leona in še dve dekleti, sestrici Aliso in Anejo, ki je menda najboljša pevka v Kekcu. »Te štiri je iz Puconcev pripeljala naša prostovoljka, gospa Sonja. Dvakrat na teden si vzame čas zanje,« pojasni, »in niti enega centa ne sprejme,« je poudarila Bokanova. »Matej pa je naš najmlajši, saj hodi še v vrtec. Če smo vzeli bratca, njega nismo mogli zavrniti. Pravi sonček je. Edini, ki zna reči prosim in hvala, hahaha.«

V hiši je postajalo vse bolj živahno. Spet zvonec, spet objem in Simonin pozdrav »Otrok moj!« Iz tega sem sklepala, da se osebje na otroke zelo naveže. Simona: »Seveda se, saj smo vsak dan po pet, šest ur skupaj. Nimam svojih otrok, za te pa bi dala dušo. Vem, vsakemu rečem 'otrok moj'. Mar ni lepo, če ti nekdo reče: 'Otrok moj, naj se ti danes zgodi kaj lepega!', preden greš v šolo? Sem mislila, da bo zlasti starejše to motilo, in sem jih prosila, naj mi povedo, če bo tako. Bila sem presenečena, ko so mi rekli, da jim je celo ljubo, če jih tako naslavljam. Kot mali mucki pridejo do mene, me pogledajo z velikimi očki in rečejo, da so me pogrešali. To je neprecenljivo. Je lahko še kaj lepšega? Sicer pa natančno vedo, da smo mi le dobri prijatelji, da je mama le ena. Nič si ne domišljam. Sem vam že povedala, da sem sicer stroga? Ampak strogost in ljubezen gresta skupaj.«

Risbice za Božička

Iz sosednjega prostora se je razlegalo veselo vzdušje. Otroci so se razvneli ob kartah, gospa Sonja je mirila igralce. S Simono sva se jim pridružili. »Poglejte, kako lepe otroke imamo,« mi je namignila. Res so bili. Lepo umiti, počesani, oblečeni, vranje očke so zrle vame. »Sem jim že včeraj povedala, da pridete,« je pojasnila Simona. Najpogumnejši za pogovor je bil ravno najmlajši. Prijazno, po prekmursko, se je odzval Matej: »Včeraj smo šli v kino, veš. Imeli smo kokice in kokto. Pred tem pa smo šli še v restavracijo in jedli piščanca. Tukaj v Kekcu pa se igramo in barvamo. Tudi Božičku smo narisali risbice in mu jih poslali. Jaz sem narisal traktor in prikolico.«

Bratca Jan in Alen sta za Božička narisala legokocke. »Bilo je fino, ker nismo delali nalog. Krasili smo smrečico in delali okraske,« je rekel Alen in stekel v dnevi prostor, do sobnega kolesa. Skupinica mu je sledila. Kot okraski na smrečico so se navesili na telovadno napravo, Leon pa je razložil: »Tole kolo smo dobili že za Miklavža.« Izvem, da so jim ga iz zbranih sredstev kupili organizatorji Oviratlona. »Kadar dežuje in ne moremo ven, zdaj tukaj treniramo. Smo se že zmenili, da bomo šli prihodnje leto vsi skupaj na Oviratlon,« so zagnano povedali.

Ker jih je kuharica že nekajkrat poklicala k mizi, se je spodobilo, da se poslovim. »Kaj, ti ne boš jedla z nami?« me je vljudno vprašal Matej. Najlepše sem se zahvalila za povabilo, zamomljala nekaj o dolgi vožnji, ki je pred mano, jim obljubila, da jih bom še obiskala, ter zaželela, da bi jih v prihodnjem letu ves čas spremljala smeh in sreča ter da bi bile njihove stiske le bled spomin na davne dni.