Tiskane izdaje
Sopotnica pri Škofji Loki – »Ko si zadet, ne razmišljaš. Vse težave in čustva potisneš na stran. Tvoj edini cilj je dobiti naslednjo rundo,« pripoveduje 28-letnica, medtem ko se ozira k svojemu osemmesečnemu sinu. S še dvema nekdanjima odvisnicama je odločena, da se bo dokončno iztrgala iz primeža drog. Zaradi sebe in najpomembnejšega, kar ima – svojega otroka.
To jutro je bila hiša tik ob gozdu videti kot še ena od mnogih, v kateri pričakujejo praznične dni. A že pogled na dogajanje v dnevni sobi je dal vedeti, da v njej ne živi običajna družina. »Droga mi je dajala občutek, da zmorem vse. Vendar zdaj vem, da lahko brez nje dosežem karkoli. Zadovoljstvo ob tem je večje od jemanja heroina in kokaina,« pripoveduje najmlajša od treh žensk v polkrogu. Njeno razlago prekine zvok goltanja mleka osemmesečnega dojenčka, ki ga pestuje dekle na njeni levi. »Igranje s sinom mi je včasih šlo na živce. Zdaj mi čas z njim hitro mine. Ko sva skupaj, ne gledam več na uro,« nadaljuje mlado dekle v sredini. Odločno zre predse, preostali pa sledita njenim besedam.
Rehabilitacija je uspešna
Tri nekdanje dolgoletne odvisnice so več mesecev del edine terapevtske skupnosti v Sloveniji, v katero so od leta 2010 vključene zasvojene matere z otroki. »Mame odvisnice redkeje poiščejo pomoč, ker se bojijo, da jim bodo odvzeli otroka. Nekatere so izstopile iz običajnih programov, ker so bile ločene od njih. Pomagati pa moramo tudi otrokom, saj imajo zaradi stisk staršev posledice,« razlaga vodja programa ter dolgoletna psihologinja in terapevtka Andreja Barbara Jaš.
Terapevtka Andreja Barbara Jaš. Foto: Blaž Samec/Delo
Dejavnosti skupnosti so del humanitarnega društva Človek. To je eden od 32 programov socialne rehabilitacije za različne oblike zasvojenosti pri nas, ki ga sofinancira ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Aktivnosti z natančnega urnika treh varovank 24 ur na dan vodijo štirje zaposleni v treh izmenah in nekaj prostovoljcev.
Program je visokopražni, kar pomeni, da je pogoj za vključitev v skupnost negativnost na vse snovi, poudarja Andreja Barbara Jaš. »Vsem postavimo jasna pravila. Če se jih ne držijo, jim lahko odvzamejo otroka. Tudi zaradi tega večina vztraja – uspešnost programa je približno 80-odstotna,« pove.
V krempljih birokracije
Matere včasih same poiščejo pomoč, najpogosteje pa jih k njim napotita center za socialno delo ali center za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog. Od tam so napotili v program tudi 28-letnico, ki je v času jemanja heroina izvedela, da je noseča. »Več kot deset let sem se borila sama s sabo. Strah me je bilo, kakšna bom, ko bom trezna. Da to ne bom več jaz,« brez zadržkov razlaga med božično peko. A danes zdrav osemmesečni deček je bil povod za to, da bo njeno tokratno četrto zdravljenje tudi zadnje, je odločna.
Na ozkem hodniku se ji pridruži 37-letnica, najstarejša med tremi uporabnicami prostorov. Njeno pozornost pritegne fotografija dveh otrok, ki ju je objektiv ujel med sproščeno igro. »Moji dve hčerki,« ponosno reče. »Ne mine ura, da ne bi pomislila na svoja dva sončka,« pripoveduje. Zaradi nasilnega partnerja se je z njima umaknila v varno hišo. Po štirih mesecih je posegla po alkoholu. O tem so obvestili center za socialno delo, kjer so poiskali rejnike za njuna otroka, čeprav so ji obljubili, da bo z njima lahko zaživela v skupnosti. »Misel na to, da bi lahko zaradi alkohola izgubila otroka, mi preprečuje, da bi se ga še kdaj dotaknila. Zdaj mi otrok enostavno ne vrnejo, čeprav so vzroki za odvzem odpravljeni,« pripoveduje s sklonjeno glavo.
Pomagati je treba tudi otrokom, saj imajo zaradi stisk staršev posledice. Foto: Blaž Samec/Delo
Čakalna vrsta za vključitev
Zasvojenih ni več kot včasih, le več in drugače se govori o njih, razlaga Andreja Barbara Jaš. Na trgu so nove droge, z novimi mediji pa tudi nove oblike odvisnosti, nadaljuje. Potrebovali bi več terapevtskih skupnosti, v katere bi se lahko vključili mame odvisnice in njihovi otroci, predvsem v drugih slovenskih regijah. Na vključitev trenutno čakajo tri matere z otroki, kar je veliko. »Čakalna vrsta je za nekoga, ki potrebuje pomoč takoj, nesprejemljiva,« doda.
Ker vseh ne morejo sprejeti, mame odidejo v druge ustanove za zdravljenje, kjer so ločene od otrok, kar največkrat pomeni, da bodo zanje poskrbeli rejniki. »To je za družino neugodno, saj je pomembno, da ostane skupaj,« pojasnjuje psihologinja, ki sogovornika nikoli ne prekine, ga vedno zavzeto posluša in gleda naravnost v oči. »Odvisnost ni sramotna, ampak je nekaj, kar lahko vsak premaga,« reče, ko z varovankami posedi pred vhodom. »Moraš vztrajati,« pripomni 28-letna nekdanja odvisnica.
Preden bo trojica končala dveletni program, je pred njimi še nekaj mesecev življenja v skupnosti. Na samostojnost onkraj zidov jih pripravljajo postopno, najbolj intenzivno pa v zadnjih šestih mesecih, ko enkrat na teden odidejo na prostovoljno delo. Same se odločijo, ali se bodo vrnile v domače okolje ali se bodo postavile na noge drugje, skupnost pa jim pomaga pri iskanju stanovanja in službe. Želijo si dela, ki jim bo omogočalo dostojno preživetje, razumevajočega partnerja, rade bi končale šolo, pripovedujejo.
V stare tirnice se gotovo ne bodo vrnile, saj so šle prevečkrat skozi ista vrata in vedo, kaj jih čaka. »Moja največja motivacija sta otroka, ki ju želim zaščititi, kot ju prej nisem zmogla,« goreče razlaga najstarejša. A če je trojica sprva poiskala pomoč zaradi otrok, so v skupnosti spoznale, da so tukaj tudi zaradi sebe.
