»Otrok priseljencev mora dobiti priložnost«

Ljubljana – Na slovenskih osnovnih šolah se je v zadnjem šolskem letu prvič izobraževalo 1007 otrok priseljencev. S kakšnimi izzivi se pri tem srečujejo na šolah in kaj lahko storijo, da bo celostno vključevanje teh otrok v družbo uspešnejše, smo se pogovarjali z Mojco Jelen Madruša, učiteljico na Osnovni šoli Koper in strokovno koordinatorko projekta »Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja. Izboljšanje usposobljenosti strokovnih delavcev za uspešnejše vključevanje učencev in dijakov priseljencev v vzgojo in izobraževanje«.

Kakšne so vaše letošnje izkušnje z otroki priseljencev v razredu?

Bila sem razredničarka šestega razreda, ki se mu je v začetku šolskega leta priključil fant iz Rusije. V Slovenijo je prišel prve dneve pouka, slovenskega jezika ni poznal. Zato sva se na začetku sporazumevala v angleščini.

Skupno pa smo imeli na Osnovni šoli Koper 17 otrok, ki so se prvič vključili v slovenski izobraževalni sistem, in 12 takšnih, ki so na naši šoli drugo leto, torej 29 otrok s statusom priseljenca. Največ jih je iz držav bivše Jugoslavije: Bosne in Hercegovine, Makedonije, Kosova in Srbije. Imamo pa tudi posameznike iz Rusije in Ukrajine.

Najtežje je verjetno, ko učitelj in učenec ne govorita niti enega skupnega jezika?

Tak primer so otroci iz Kosova, albanščina je jezik, ki ga učitelji po navadi ne poznamo. Tu se tudi učitelji učimo od otrok. To je lepa izkušnja, a vendar je komunikacija vsaj na začetku zelo otežena, mimika in slikovni material sta tista, ki nam pomagata pri sporazumevanju. V takih primerih vedno poiščemo pomoč prevajalcev, staršev in otrok, ki imajo znanje na primer albanskega jezika. Teh otrok je kar nekaj. Ti postanejo tudi tutorji svojim vrstnikom.

Vendarle niso vsi otroci priseljencev dobro sprejeti?

Vedno je treba hkrati razmišljati o socialni in jezikovni vključenosti otroka. Če bo otrok dobil občutek varnosti in sprejetosti, bo lažje tudi učenje.

Se pa otroci radi učijo drug od drugega. Občasno na šoli na primer pripravimo medkulturno uro, kjer se vsi naučijo nekaj albanskih ali bosanskih besed. Otroku tujcu je treba dati priložnost, da se predstavi v svojem jeziku. Zelo zanimiva izkušnja za vse nas je bila, ko nam je fant iz Rusije v svojem maternem jeziku predstavil njihovo praznovanje novega leta. Drugi ruski učenec, ki je pri nas že več let, je to prevedel v slovenski jezik. Takšni dogodki pripomorejo k boljši sprejetosti otroka, hkrati pa so poučni in zanimivi tudi za slovenske otroke. Tako so otroci vajeni drugačnosti in medkulturnost postane koncept šole.

Pri tem morajo ključno vlogo odigrati učitelji. Jo?

Vsak učitelj, ne le slovenščine, mora pred vsako uro pouka razmišljati, kako naj otroku priseljencu prilagodi snov, da bo od ure največ odnesel. Ta diferenciacija in indivualizacija programa je zelo pomembna.

Zmotno je mišljenje, da nimamo predsodkov, stereotipov, a vendar vidim tu velik napredek. Otrokom priseljencev damo tudi možnost, da spregovorijo v svojem jeziku pred učiteljskim zborom. Tako učitelji občutijo, kako je, ko ti nekdo pripoveduje v jeziku, ki ga ne poznaš. Razmišljanje učiteljev v pravo smer vzbudijo tudi zgodbe otrok. Je pa veliko odvisno od vodstva šole. Naš ravnatelj Anton Baloh, ki je tudi strokovni koordinator projekta, nas podpira pri uvajanju različnih modelov vključevanja in dela s priseljenci. Vsi akterji – učitelji, učenci, vodstvo šol, starši in okolje – so pomembni. Ko eden zmanjka, je težko.

Imajo učitelji na voljo dovolj dobre učne pripomočke?

Material si učitelji radi pripravljamo sami glede na potrebe otroka. Na šoli smo izdali gradivo Na poti k učenju slovenščine, poleg tega imamo gradiva, ki ga ponujata center za slovenščino in zavod za šolstvo. Vedno pa obstaja možnost za izboljšave.

Raziskave kažejo, da so pričakovanja učiteljev pri otrocih priseljencih nižja, kar ima negativen vpliv na njihove dosežke. Zaznavate to?

Mi naj ne bi zniževali niti ciljev niti standardov znanja. Prilagajamo pa načine in roke ocenjevanja, ker nam to zakonodaja omogoča. Učenec je lahko v šolskem letu, v katerem se prvič vključuje v slovensko osnovno šolo, neocenjen. Mu pa pripravimo individualni program, v katerem vsi učitelji opredelimo cilje, doseganje katerih spremljamo ves čas. Izkaže se, da nekateri otroci niti ne potrebujejo prilagoditve, predvsem so to otroci iz Bosne in Hercegovine. Ti hitro napredujejo in so ocenjeni že prvo leto. Težje je pri tistih, ki prihajajo v višji razred. Otroci pridejo z zelo lepimi ocenami, njihovo znanje pa v povprečju ni takšno kot pri naših učencih. Predvsem je problem pri angleščini.

Koliko časa v povprečju potrebuje otrok priseljencev, da ujame korak s slovenskimi otroki?

S sistemskim načrtovanjem dela v dveh letih. Otrokom, pri katerih se izkaže, da ni samo jezik ključna težava, pa še naprej omogočamo individualne programe, vključujemo jih tudi v jutranje varstvo, v druge interesne dejavnosti. To so vse dejavnosti, ki pripomorejo, da je otrok uspešnejši.

Časa in finančnih sredstev za individualno obravnavo otrok imate dovolj?

Velikokrat slišimo, da nam ministrstvo dodeli premalo ur, ki bi jih namenili otrokom priseljencev. Vendar možnosti je veliko, potrebna je pravilna razporeditev ur glede na potrebe otrok. Pri posamezniku se mogoče izkaže, da nikoli ni dovolj, pa vendar se mi zdi, da gredo stvari na bolje. Država tudi razpisuje različne projekte, na projektu Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja je zaposlenih 14 učiteljev, ki vsak dan delajo z otroki priseljencev, hkrati pa usposabljajo učitelje po Sloveniji. Zakon o osnovni šoli omogoča še, da v sodelovanju z državami izvora organiziramo pouk maternega jezika otrok. Na šoli imamo pouk makedonščine, na OŠ Antona Ukmarja pa dopolnilni pouk ruskega in albanskega jezika. Ugotavljamo, da se otrok, ki dobro pozna materni jezik, lažje uči tujega jezika.

Za uspešno vključevanje otrok so potrebni vsi, tudi starši, pravite. So ti pripravljeni in predvsem sposobni pomagati?

V avgustu 2009 smo tik pred začetkom šolskega leta začeli s tako imenovano pripravljalnico, kjer otrokom in staršem ponudimo začetne tečaje jezika. Ta model se je z različnimi izobraževanji, ki smo jih izvedli, prenesel že na veliko slovenskih šol. Izkazalo se je namreč, da je vključenost otrok lahko uspešna le, če so v to vključeni njihovi starši. Mame težko pridejo v šolo, ne zato, ker ne bi hotele, ampak ker ne znajo jezika. Ko jih naučimo osnov slovenščine, se to spremeni.

Trend priseljevanje se po podatkih statističnega urada zmanjšuje. Zaznavate to tudi na šoli?

Upada ne opažamo, je pa opaziti, da posamezniki, ki so bili tu dve ali tri leta, odhajajo v Avstrijo, Nemčijo ali v druge države.

Osnovna šola Koper je velika šola in zato imate pri tem morda več možnosti. Je tako tudi pri šolah, ki imajo manj otrok priseljencev?

Sama ne čakam, da se bodo stvari uredile, ampak glede na situacijo, ki jo imam, poskusim narediti, kar je možno, pa čeprav nikjer ni še nič zapisano in četudi država o tem še ni razmišljala. Vsi učitelji potrebujemo več znanja o medkulturnosti, potrebno je, da smo odprti. To je pomembno pri vseh otrocih, ne samo pri priseljencih in otrocih s posebnimi potrebami. Naloga učiteljev je, da se izobražujemo, ko se srečamo z novo situacijo. Možnosti je ogromno, ponujajo jih zdajšnji projekt, zavod za šolstvo kot tudi center za slovenščino. Mislim pa, da se vsak učitelj po svojih najboljših močeh zelo trudi, da bi pomagal in bil uspešen pri delu s temi učenci, nekateri bolj, nekateri manj. Pomembno je, da si primere dobrih praks izmenjamo in skupaj prispevamo k čim boljšim modelom in strategijam dela.

Verjetno je individualno obravnavanje otrok, tudi slovenskih, danes veliko bolj potrebno kot nekoč?

Točno tako. V razredu se je treba prilagajati posamezniku, pripraviti stvari, ki jih zmore, ga spodbujati, ga poslušati. Tudi po pouku. Vse to se obrestuje. Vrednost učitelja je ravno v tem. Predvsem je treba biti spoštljiv, pripravljen sprejeti drugačnost. In hkrati bedeti nad tem, kako ostali otroci v razredu razmišljajo.