Tiskane izdaje
Ljubljana − Poročilo o izsledkih otroške srčne kirurgije v UKC, ki se je pojavilo v medijih, je povzročilo precej vznemirjenja. Strokovni direktor UKC Sergej Hojker, ki je osebno prekinil sporni program, je slabe volje: »Končnega poročila še ni, ne vemo točno, o čem govorimo, a vendarle mediji zahtevajo od nas odzive.«
Sergej Hojker v času, na katerega se nanaša poročilo, ki menda govori o 33 umrlih dojenčkih, od tega o desetih, ki naj bi umrli po nepotrebnem (o čemer smo že poročali mediji), ni bil strokovni direktor UKC. Strokovni direktor je postal decembra 2013. Le dan za tem so zdravniki v pediatrični kliniki zaradi otroškega kardioprograma uveljavili ugovor vesti. Odločil je, da program prekine. Do maja je oblikoval nov program, ki ga vodi Tomislav Klokočovnik in so ga junija lani predstavili javnosti.
Strokovni direktor UKC, ki je zelo zainteresiran, da se izkaže, ali je imel prav s prekinitvijo prejšnjega, Mishalyjevega programa ali ne, zdaj ocenjuje, da nastaja škoda, ker se v javnosti govori o poročilu mednarodne komisije, kljub temu da končnega poročila še ni. »Če smo čakali leto in pol na poročilo, bi lahko tudi mediji počakali še malo. Poročilo bodo najprej dobili vsi vpleteni, dva tedna bo časa za pripombe, nato jih bo komisija vključila v poročilo, šele nato bo poročilo končno. Ocenjujem, da bo to sredi julija. Potem bomo točno vedeli, v čem je problem, ali so bili ukrepi, ki smo jih v UKC že izvedli, pravi. Kolikor sem se pred časom pogovarjal z Gregoričem, povsem neuradno in na splošno, smo že izpeljali 90 odstotkov ukrepov, ki jih menda priporočajo v poročilu. Glejte, kaj se je zgodilo lani: od vseh smo jih poslušali, zakaj smo prekinili program z Mishalijem, celo Pahor je všečkal za Mishalija. Ko je bil na pediatriji, je rekel, kaj počnete, zakaj ste uničili dober program? Zdaj je ravno obrnjeno, Mishalijev program se izkazuje kot slab. A znova ne vemo natančno, o čem se pogovarjamo, ker ni končnega poročila. Zato smo vsi skupaj slabe volje,« je dejal prof. Hojker, ki je kot strokovni direktor osebno prekinil »katastrofalni« program, na katerega se nanaša poročilo, ki se je pojavilo v medijih.
Hojker meni, da je strokovni nadzor odlična priložnost, da se iz napake, če si jo naredil, kaj naučiš: »Pri vsaki letalski nesreči gre preiskovalna komisija do konca, da lahko da priporočila za preprečitev podobnih dogodkov v prihodnje. Isto moramo izpeljati tukaj. Kot ne moreš preprečiti letalskih nesreč, ne moreš preprečiti takih ali drugačnih incidentov v zdravstvu. Moraš se kaj naučiti iz njih in biti boljši. V postopku mednarodne akreditacije so nam priznali, da smo se naučili, da se trudimo biti boljši in da smo boljši. To je smisel nadzorov.« Eno je ozko strokovno delo, drugo organizacija.
Ali se poročilo dotika organizacije?
»Zagotovo se. Tudi prvo poročilo internega strokovnega nadzora, ki ga je vodil Andrej Robida, se je dotikalo organizacije. V medicini mora pri tako zapletenih zadevah delovati ves stroj. Naj malo zbanaliziram: če strežnica ne počisti v redu, je lahko marsikaj narobe. Drugo je izurjenost, torej kaj smo sposobni narediti. Tudi tu ne gre za ozko vprašanje kirurga, ampak za vprašanje zmogljivosti, predvsem intenzivne terapije, ki je po operaciji ključna zadeva.
Pred pol leta smo imeli češkega kirurga, ki je delal v univerzitetni bolnišnici v Innsbrucku, ki je ta program ukinila in je češki kirurg ostal na cesti. Bil je pripravljen priti v Ljubljano, da bi pri nas operiral. Rekli smo, dokler je situacija taka, ko zadeva še ni povsem sanirana, ne potrebujemo takega kirurga, saj nimamo vse diagnostike in terapije.
Stanje moramo povsem urediti in potem počasi širiti program. V prihodnosti se bo otroška srčna kirurgija zagotovo skoncentrirala v posameznih večjih centrih. Ljubljana je dovolj velik center, če bi pokrivala dovolj veliko področje: poleg Slovenije še avstrijsko Štajersko, Hrvaško, Bosno, del Srbije.
Ne vem, če bo otroška kardiokirurgija ostala v Ljubljani. Da je kirurg dovolj dobro izurjen, mora opraviti od 150 do 200 operacij na leto, 150 je minimum, mi pa imamo od 80 do 90 lastnih operacij. Torej je edina možnost, da zdaj v trenutnem stanju operiramo enostavne primere in izobražujemo kirurga, poleg tega pa imamo kontakt z večjim centrom − Munchnom in Prago, kamor lahko pošljemo otroka na operacijo ali pridejo kirurgi operirat k nam. To je najboljše za otroke. Ko se bo naš kirurg izuril, če bo postal dober kirurg, bo lahko Ljubljana v sodelovanju s Prago pokrivala večji del prostora. Proces, da postane kirurg odličen kirurg, je dolg. V pol leta se nauči 60 odstotkov operacij, za 80 odstotkov operacij potrebuje deset let, za sto odstotkov pa 30 let,« je pojasnil prof. Hojker.
