Tiskane izdaje
Ljubljana – Moški so v ločitvenih postopkih diskriminirani, sodišče, ne glede na vse, vedno dodeli otroke ženski. Takšno razmišljanje je precej razširjeno, toda ali resnično drži? Analiza, ki so jo izvedli v uradu varuha človekovih pravic, temu ne pritrjuje. Še več: kaže na to, da se starši o otrocih večinoma dogovorijo.
Na urad varuha človekovih pravic so skozi leta prejeli več pritožb moških, prepričanih, da so v ločitvenih postopkih v precej slabšem položaju kot ženske. »Tudi na uradu smo dobili vtis, da so ženske v prednosti in da se otroci v varstvo in vzgojo praviloma zaupajo njim. Hoteli smo videti, kaj se v resnici dogaja. Večinoma so se navajali podatki, da se v 95 do 98 odstotkov primerih otroci dodelijo materam,« je opisal Lan Vošnjak, svetovalec na uradu varuha človekovih pravic.
Analize so se lotili tako, da so na Oddelku za družinsko sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je največji v državi, proučili vseh 989 pravnomočno končanih zadev leta 2014. Prejeli so devet seznamov, kjer so bile zadeve razdeljene po tipu zahtevka (na primer sporazum o dodelitvi, samostojna dodelitev s sodbo ...) in naključno izvlekli vsak deseti spis. Pregledali so 95 zadev.
Prevladujejo sporazumi
»Rezultat je bil izjemno zanimiv. Najbolj nas je presenetilo, da smo, kljub domnevni privilegiranosti žensk, zaznali en sam primer med 95, kjer je bil spor med starši, ki sta oba hotela izvajati varstvo in vzgojo otrok, in pri tem je sodišče razsodilo, da gre otrok k mami. Presenečenje pa je nekoliko lažje razumljivo, ko vidimo, kaj se pravzaprav dogaja: v veliki večini primerov starši dosežejo sporazum. V 58 odstotkih so se starši dogovorili, kako urediti to vprašanje, še preden so prišli na sodišče, in so sodišču dali samo predlog, ki ga je to potrdilo. V nadaljnjih 37 odstotkih primerov je bilo soglasje doseženo v sodnih postopkih, včasih po tem, ko je dal sodni izvedenec mnenje in so se odločili na njegovi podlagi ali celo brez tega. V resnici je ostalo samo pet odstotkov primerov, da je sodišče odločilo s sodbo, kar je presenetljivo malo, pa še med temi je bil samo en konflikten, in so se odločili za mamo,« je strnil Lan Vošnjak.
V vzorcu 95 spisov je šlo osem odstotkov otrok v varstvo očetom, pri 17 odstotkih so se dogovorili za skupno varstvo, 75 odstotkov pa k materam. Zanimivo je, da je v prvi kategoriji analiziranih, kjer se starši že vnaprej dogovorijo, šlo k očetom le pet odstotkov otrok, medtem ko je bil delež v sporazumih, ki so bili doseženi v sodnem postopku, 11 odstotkov. Ni pa mogoče oceniti, koliko je na sodno poravnavo vplivalo sodišče.
Malo se jih sploh poteguje
Ker je bilo tako malo sodb, so se na uradu odločili preveriti še, kakšni so rezultati, če pogledajo samo zadeve, ki so bile označene kot sodba, iz česar bi lahko sklepali, da so obravnavali samo konflikte. Rezultati 57 spisov pa niso bili bistveno drugačni. Ugotovili so, da prevladujejo sporazumi, v podobnem razmerju kot pri splošnem vzorcu.
»V obeh vzorcih skupaj, torej v 147 zadevah, je bilo samo 28 primerov, da je moški sploh želel izvajati varstvo in vzgojo, v preostalih pa niti poskusil ni. Zaznali pa smo tudi štiri primere, ko so moški na sodišču vložili zahteve za razvezo zakonske zveze in so v njih zahtevali, da se otroci dodelijo materam. Niti ena ženska ni naredila česa podobnega,« je pojasnil svetovalec v uradu varuha.
Pregled zadev je dal še nekaj podatkov: izvedenci so bili večinoma moški, ženske so si nekoliko več pomagale z odvetniki kot moški, bolj so bile zainteresirane, enak delež pa je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. »Rado se navaja, da imajo ženske nižje prihodke in da dobijo brezplačno pravno pomoč, ki jo izkoriščajo za to, da izčrpavajo nasprotno stran, ki mora plačevati odvetnika. Pokazalo se je, da to ne drži.«
Dolgotrajni postopki
»Ponovno smo zaznali problem dolgotrajnosti postopkov. V tem vzorcu je najdaljši trajal malo manj kot pet let, vemo pa, da so tudi bolj dolgotrajni. Ocena je, da v povprečju trajajo približno leto in pol, večinoma med letom in dvema. To je veliko, posebno v postopkih, kjer ni sporov. Kadar so starši pripravljeni doseči sporazum, bi to moralo iti hitro. Vendar bi težko rekli, da so sodišča tista, ki delajo počasi – očitno je sistem tako postavljen, da je za vsak korak potreben določen čas. Verjetno bi jih bilo mogoče pospešiti z drugačno organizacijo dela. Zdaj je tako, da sodišče dobi vlogo, jo preveri, potem stranko pozove, če mora še kaj dopolniti, potem se pridobi mnenje centra za socialno delo, potem se pridobi mnenje druge stranke, potem se postavi izvedenec (praviloma v postopkih, kjer so starši v konfliktu), potem se čaka na plačilo akontacije za izvedenca, vsak korak pa traja. Je pa sodišče tudi vsak sporazum dolžno preveriti in se lahko odloči, da ga ne potrdi, ker ni v otrokovo korist. Mi smo zaznali en sam takšen primer.«
Ena od reči, ki so jih opazili, je bila, da se na odločitve tako rekoč ni nihče pritožil. »Vendar moram poudariti, da smo se ukvarjali izključno z vprašanjem varstva in vzgoje, nismo se pa ukvarjali s kategorijami določitve stikov in preživnin. Naš občutek je bil, da so bile stranke bolj zainteresirane in so se bolj borile glede preživnin,« je dejal sogovornik.
Več težav kasneje
»Nobene diskriminacije po spolu nismo zaznali pri delu sodišč, a to ne pomeni, da je ni ali da je ne more biti. Stvari so bolj kompleksne, moški imajo bistveno manjši interes, da bi izvajali varstvo in vzgojo otrok. Ni znano, ali si tega res ne želijo ali jim že odvetniki razložijo, da bo otroka tako in tako dobila mama in da se morajo s tem sprijazniti. Vprašanje je, zakaj se ne potegujejo toliko kot ženske. Veliko je v javnosti govora, da bi morale biti ob ločitvah delitve med starši pol pol, kar pa je po mojem mnenju precejšen nesmisel. V teoriji bi to res pomenilo enakost spolov, če bi si oba popolnoma enako prizadevala in bi bila pripravljena enako dati za to, da bi vzgajala otroka in ga varovala. Ne gre samo za to, da si želiš neko svojo pozicijo zgraditi na tem, da boš dobil otroka, ampak da si se pripravljen, denimo, tudi na poklicnem področju in drugod čemu odreči, kaj prilagoditi in se posvetiti otroku. In tukaj so očitno ženske precej bolj sposobne ali pa to razumejo kot svojo dolžnost,« je prepričan Lan Vošnjak, ki pa opozarja, da se nemalokrat pojavijo težave po tem, ko je otrok že dodeljen enemu od staršev.
Niso redki primeri, ko so bodisi matere bodisi očetje prikrajšani za stike z otrokom, ker nekdanji zakonec ali partner, ki je dobil skrbništvo, uveljavlja svojo voljo. Dogajajo se manipulacije, ki so včasih tudi nezavedne. »Morali bi obstajati mehanizmi zgodnjega spoznavanja manipulacije in preprečevanja. Nesporno pa lahko rečemo, da sta oba spola enako problematična v najhujših stvareh, oba sta sposobna manipulirati z otrokom, najhuje pa je, da ljudje večinoma tega ne vedo. Da so ob iskrenem prepričanju, da je to za otroka najbolje, nezmožni videti, kaj s tem otroku pravzaprav počnejo,« meni Lan Vošnjak.
