Tiskane izdaje
V zadnjem času je svojo politično usodo tesno povezal z usodo arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Zanj je retorično dal roko v ogenj in že napovedoval svoj morebitni odstop, če sporazum ne bo sprejet. Po drugi strani pa ne popušča pri dogovorjenem. Če bo švedsko predsedstvo priča pri enostranski izjavi Hrvaške glede stika slovenskih teritorialnih voda z mednarodnimi vodami, potem sam sporazuma ne bo podpisal, je zagrozil. Vprašanje določitve meje s Hrvaško je zastavil zelo ostro, na vse ali nič, in si pustil polno »lukenj«, zaradi katerih bo vedno mogoče razlagati, da mu ni uspelo tako, kot si je zamislil. V vsakem primeru se bo našel kdo, ki ga bo pozival k odstopu. Tudi grožnje opozicije z interpelacijo niso nobena novost.
Zato je težko verjeti, da premier sploh ne razmišlja o odstopu, kot so sporočili iz njegovega kabineta v odzivu na poročanje o njegovi zagorski izjavi. Zagotovo razmišlja o odstopu - vsaj kot o možnosti, ki se mu obeta, če ljudstvo ne bo zadovoljno s tem, kako rešuje mejni zaplet s Hrvaško. Lahko pa, da to misel odriva vstran, ker nima prav nobenega rezervnega scenarija za primer, da se vse ne bo izšlo po načrtih. Možnosti za to je precej; od hrvaškega izmikanja do slovenskega referenduma.
Pahor igra ruleto: vložki so veliki, možnosti dobitka pa majhne. Tudi če se bo na koncu vse izšlo tako, kot si je zamislil, ne bo deležen velike slave. Med Slovenci že ne. Če pa mu ne bo uspelo, ga bomo na križ pribijali tako rekoč vsi. Skupaj z njegovimi sodelavci, njegovo stranko in vladno koalicijo. Zato ni čudno, da človek, ki je v igro vložil tako velike zastavke za tako malo obetanega izplena, sem in tja potarna, češ, kaj neki me je gnalo na to barko. Pravzaprav gre za nekakšno samoironijo. A v slovenski politični kulturi to ni znak duhovitosti, ampak slabosti in obupa.
Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela
