Paradoks slepote

Pokojninska reforma je neizogibna. Napoved, da bo okrevanje po sedanji svetovni krizi trajalo več let, nujnost reforme potencira. Predvsem pa - prej ko bo sprejeta, bolj bo lahko postopna in manj boleča.

Objavljeno
25. september 2009 22.32
Mija Repovž
Mija Repovž
Pokojninska reforma je neizogibna. Napoved, da bo okrevanje po sedanji svetovni krizi trajalo več let, nujnost reforme potencira. Predvsem pa - prej ko bo sprejeta, bolj bo lahko postopna in manj boleča. Prav hitro tako ali tako ne bo.

Neizogibnosti reforme se, vsaj po prvih odzivih na reformska izhodišča sodeč, zavedajo tudi politične stranke - za zdaj ji nobena ne nasprotuje v celoti. Morda zato, ker so ključni argumenti neizprosni (demografske smernice, neznatni prispevki v pokojninsko blagajno pri najbolj izkoriščevalskih oblikah zaposlovanja).

 

Od politikov bo odvisno, ali bodo znali socialnim partnerjem in ljudem dovolj nazorno in prepričljivo pojasniti, zakaj je reforma potrebna in da bomo, če bo preveč obotavljanja, na izgubi vsi. Predvsem pa se bodo seveda morali potruditi, da bo breme te reforme in reform nasploh pravično porazdeljeno. Če vladi ne bo uspelo spremeniti občutka, da je osnovna družbena pravičnost hudo načeta, bo tudi spreminjanje pokojninskega sistema težavno ali celo onemogočeno.

 

Prav pri ustvarjanju kolektivnega občutka, da bodo breme nosili vsi generacije in sloji, je bila Pahorjeva vlada doslej šibka. Četudi, gledano v celoti, pod pritiskom razmer vleče poteze v tako smer, ne zna ljudstvu dovolj prepričljivo predstaviti niti posameznih pozitivnih premikov.

 

Posebno vlogo pri reformi bo imel Desus. Interesne stranke, kakršna je stranka upokojencev, dostikrat slepo zagovarjajo samo parcialni interes skupine, ki jo predstavljajo, to pa je z vidika celotne družbe dvorezno. Paradoksalno je pri tem taka slepota bolj kot za celotno skupino značilna prav za njene politične predstavnike.

 

To se v zadnjem času kaže tudi v ravnanju šefa Desusa Karla Erjavca. Predlog vlade o začasni odpravi revalorizacije pokojnin (zamrznitvi) na videz ne sodi v reformski okvir, vendar je vsebinsko in psihološko sestavni del širše upokojenske tematike. Erjavec zamrznitvi a priori nasprotuje, tudi ob ponujenih izjemah v korist socialno šibkejših upokojencev. Trdi, da zamrznitev ni potrebna, ker plače ne bodo rasle in torej tudi pokojnine ne. Vendar bi moral vedeti, da se bodo v prihodnjih mesecih povprečne plače v gospodarstvu zaradi odpuščanja najmanj kvalificiranih in morda tudi zaradi naraščajočega socialnega pritiska zviševale.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela