Partizani in domobranci

Spremembe zakona o žrtvah vojnega nasilja, ki jih je v torek sprejel državni zbor, zagotovo sodijo med tiste zakonske predloge, ki so se najdlje usklajevali, a so na koncu ostali neusklajeni.

Objavljeno
09. september 2009 21.37
Matjaž Albreht
Matjaž Albreht
Matjaž Albreht
V parlamentarni postopek jih je namreč vložila že prejšnja, Janševa vlada, ki je hotela nekatere pravice, do katerih so bili do tedaj upravičeni le tisti, ki so bili izpostavljeni nasilnim dejanjem okupatorja, razširiti še na druge, doslej »zamolčane« kategorije oseb. Zakon, ki je bil že do tedaj nekajkrat dopolnjen, se je nanašal na pravice izgnancev, taboriščnikov, zapornikov, delovnih deportirancev, internirancev, beguncev, ukradenih otrok in prisilnih mobilizirancev. Statusa žrtve vojnega nasilja pa zakon ni priznaval otrokom, katerih starše so pobili partizani ali zavezniki, in osebam, ki so morale zapustiti ali pobegniti od doma zaradi njihovega delovanja. Status žrtve spremenjeni zakon zdaj priznava tudi Slovencem, nekdanjim italijanskim vojakom po kapitulaciji Italije.

 

Janša je obljubil, da sprememb zakona vladna koalicija ne bo izsilila s preglasovanjem. Namera se je sprva zdela simpatična in po odločbi ustavnega sodišča, ki je ugotovilo diskriminatornost zakona, tudi uresničljiva. Toda kmalu se je pokazalo, da so stranke levice in desnice o vprašanjih iz polpretekle zgodovine tako razdvojene, da konsenza ne bo mogoče doseči. Ves čas so se pogajanja vrtela okrog znamenitega 6. člena, ki statusa žrtve ne priznava osebam, ki so prostovoljno ali poklicno sodelovale na strani agresorja. To določbo so predlagatelji sprva hoteli natančneje opredeliti, saj zakon ne opredeljuje postopka ugotavljanja, kdo so bili sploh sodelavci okupatorja. Je pa tudi nepotrebna, ker bo zakon govoril izrecno o civilnih žrtvah z izjemo mobilizirancev v nemško vojsko. Člen je doživel številna dopolnila, ki pa so bila za opozicijo in predvsem DeSUS, ki je bil tedaj v vladni koaliciji, vsa po vrsti nesprejemljiva. Mimogrede, ta določba je ostala nespremenjena.

 

Pokazalo pa se je, da ta člen sploh ni edina ovira za dosego konsenza. Jedro problema je v izenačitvi žrtev in oboroženih sil. Predlagano je namreč bilo, da je žrtev vojnega nasilja civilna oseba, ki je bila izpostavljena nasilju oboroženih sil. Te pa so vse organizirane vojaške enote, ki so delovale med drugo svetovno vojno. Socialni demokrati se s tem niso strinjali in so pripravili svoj predlog, ki je bil z nekaj popravki pred dnevi tudi sprejet. Motilo jih je predvsem to, da so v izhodišču vse oborožene sile obravnavane enako; okupatorske in zavezniške, partizani in domobranci. Če sta obe strani izenačeni, po njihovem mnenju ni mogoče korektno izpeljati statusa žrtve. Pri tem so se sklicevali na isto odločbo ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je za opredelitev civilne žrtve odločilno, da gre za osebe, ki so bile izpostavljene nasilju zaradi vojnih dogodkov, ne da bi bile aktivno udeležene na strani katere koli od vojskujočih se strani.

 

Po štirih letih je sedanja vladna koalicija prekinila usklajevanja in sama predlagala spremembe. Razlog je bil isti: uresničiti odločbe ustavnega sodišča in zagotoviti žrtvam enakost pred zakonom, še zlasti, »kadar gre za vprašanja otrok, ki ne morejo odgovarjati za ravnanje svojih staršev«. Toda v zadnjem hipu so v zakon dodali, da »je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je umrl, bil ubit ali pogrešan zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil, če ni prostovoljno ali poklicno sodeloval z agresorjem«. Torej tudi otroci kolaborantov ostajajo brez pravic.


Iz četrtkove tiskane izdaje Dela