Pes ne sme biti sam niti na vrtu

Ljubljana – Krdelne živali so po svoji naravi uspešni plenilci, ter kako se znajdejo na primer v okolju, kot je mestni park ali tekaška steza. Po državi je registriranih več kot 230.000 psov, velik del jih živi v glavnem mestu. O vlogi štirinožcev, kamor spada tako čivava kot molosi, smo se pogovarjali z veterinarjem, nekdanjim pasjim učiteljem policijskih psov in enim od urednikov revije Moj pes, Jožetom Vidicem.

Pred intervjujem sem se spreho dil po vasi (Dolnice op. a.). Številni psi so neprivezani, lajajo na mimoidoče, mnogi imajo tudi odprt dostop na cesto in do pešcev. Pogosto se opozarja na zanemarjanje skrbi za psa. Kako pa je danes s to živaljo v urbanem okolju? V Ljubljani?

Zlato pravilo je, da moramo za psa skrbeti, kar pomeni, da je pod našim stalnim nadzorom. Primerjamo ga lahko tudi s tri, štiri leta starim otrokom, ki še ne zna paziti na avtomobile, ne ve, kaj se mu lahko zgodi. Pes vse življenje ostane takšen. Lahko ga naučimo, da se nevarnosti izogiba, kljub temu pa mora biti pod nadzorom. Sem celo proti temu, da je na vrtu, ko lastnika ni doma. Pes, ki je na vrtu in ima osem ur časa, lahko naredi veliko neumnosti. Začne se tudi moteče vesti. Bevska ob ograji, koplje luknje, postane napadalen na primer do otrok, če ga obmetavajo s kamni ali bezajo skozi ograjo s palicami. Tudi ko je na vrtu, moramo videti, kaj počne. Takšen pes lahko tudi uide – skozi tako majhno luknjo, da si težko predstavljamo. Kako naj bi bilo s psi v urbanem okolju, določa tudi zakon o zaščiti živali. Na vsakem javnem kraju mora biti pes na povodcu.

Zdi se mi, da ga ljudje niti približno nočejo upoštevati. Tudi nedavna reportaža s policistoma, ki sta opravljala tovrstni nadzor, je pokazala prav to.

Vedeti moramo, da je eno zapisati v zakon, drugo pa to izvajati. Pas je lastnike sicer vzgajamo – mislim, da vsak pasji skrbnik ve za ta zakon. Okoliščine so že zrele, da mestni redarji, policisti in veterinarji začnejo ukrepati. Zakon se represivno zelo slabo izvaja. Na prste obeh rok lahko preštejemo, koliko je v enem letu v Ljubljani oglobljenih pasjih skrbnikov, ker imajo psa spuščenega. Gre za to, da če imamo psa, je pomembno, da nikomur s tem ne zmanjšujemo kakovosti življenja. Navsezadnje, kako si boš pomagal, če imaš otroka, ki se psa boji? Otrok ne more oceniti, ali je pes, ki teče proti njemu, miroljuben ali je sovražno razpoložen. Zelo nesramno je, da imamo psa spuščenega in otroka tako spravljamo v stres. To za tako mlad organizem nikoli ni dobro. Številni pasji skrbniki so prepričani, da imajo psa v rokah in da »njihov pes česa takega ne bo nikoli naredil«, a to ni res. Rečeš lahko le, da »moj pes tega še ni naredil«. Vsega pri psu ne moreš predvideti, nastanejo okoliščine, kjer se bo odzval precej drugače, kot to predvideva lastnik. In v nevarnosti niso samo someščani, ampak tudi ta pes – lahko ga bo povozil avto, napadel drug pes, lahko se bo pognal za divjadjo. Na podeželju pa je to še slabše. Številni psi so tam spuščeni, zvečer pridejo malo pojest, drugače so povsem nenadzorovani. Posledica so prometne nesreče, ne nadzorovano parjenje in neželeni mladiči, ki jih pogosto pokončajo.

Kako naj se mlada družina v par ku sooči s tujimi, spuščenimi psi – in njihovimi lastniki?

S psi se poklicno ukvarjam 40 let in vedno me malo strese, če proti meni teče pes, čeprav znam oceniti, kdaj ima slabe namene. To nelagodje, ko se srečamo z velikim psom – tudi če hodi v neposredni bližini skrbnika –, to srečanje ponavadi ni prijetno. Otrok gre lahko takega psa pobožat. So otroci, ki imajo pse zelo radi, vanj pa se bodo pognali kriče, mahajoč z rokami. Včasih sem se sicer hvalil, da imam svojega psa »na daljinca«, ker so bili vsi tako lepo vzgojeni, a danes si nikakor ne bi privoščil imeti na javnem kraju svojega psa spuščenega. Tudi na Poti spominov in tovarištva okoli mesta je veliko sprehajalcev, tekačev, kolesarjev, družin ter veliko pasjih skrbnikov. V manjšini so tisti, ki imajo psa na povodcu. Navsezadnje ustrahuje lahko vsak pes, vsak ima zobe. Nekateri ljudje se jih bojijo, a ostanejo mirni, drugi se odzovejo s kričanjem.

Nagobčnik ni nujen, povodec pa gotovo. Marsikdo ima zaradi prosto spuščenih psov prikrajšan sprehod. Dogaja se tudi, da si na primer lastnik psa vodiča slepih ne upa po ulici, ker tam živi lastnik, ki si ne da dopovedati, da njegov pes moti vodnika slepih. Dovolj je, če se tak pes v vodnika zaganja in laja nanj, ta pa zato izgubi koncentracijo in ne more več dobro pomagati slepemu. Policija se v takšnih primerih zelo redko in težko odzove. Zgodilo se je, da je pes zbil kolesarja, policija je prišla, popisali so dogodek, to pa je bilo tudi vse. Čeprav je bil to napadalen pes! Policija se na takšne zadeve pogosto ne odzove. Človek s psom, nevarnim za okolje, lahko zagreni življenje vsej soseščini.

V zadnjih letih se uveljavlja obravnava številnih novih problematik – mobinga, spolnega nadlegovanja, sovražnega govora. Še vedno pa imamo tu veliko ljudi, ki druge ogrožajo s svojimi štirinožci, a se zdi, da se za to ne zmenimo.

Vsekakor ne smemo čakati na ekstremne primere, ko pes človeka ogrize do smrti. Če je nekoga strah sosedovega psa, potem je to že podlaga za ukrepanje. Problematično je tudi, ko ima psa nekdo, ki noče razumeti, da je sosede njegove živali strah, in na primer ni pripravljen povišati ograje. Ostaneta policija, veterinar, toda njihovi ukrepi so ponavadi zelo mlačni, posledica pa je lahko hudo sovraštvo med sosedi. Ljudi razjezi že, če sosedov pes vedno kaka po njihovem dvorišču, in znova bi rad poudaril, da lastniki psov niti malo ne smemo zmanjševati kakovosti življenja ljudem, ki psov nimajo. Ko hodim po gozdu in – sicer zelo redko – srečam človeka, ga najprej vprašam, ali ga je strah psa in če prikima, psa takoj dam na povodec. Ne sprašujem naprej.