Peter Bossman

Peter Bossman je tisti slovenski župan, ki je vtisnil slovenskim lokalnim volitvam pečat globalnega, svetovnega dogodka. Nikoli v slovenski zgodovini se za vse bolj dolgočasne in nasploh prazne lokalne volitve ni zanimalo toliko svetovnih medijev – od CNN do Radia Moskve, od Washington Posta do Ghana Weba, od Guardiana do AFP in Radia Tokyo. To, da je bil v majhnem in nepomembnem Piranu izvoljen temnopolti župan, je v širnem svetu odmevalo bolj kot tedaj, ko je Borut Pahor prevzel slovensko vlado. Ravno v taki pozornosti pa se najbolj zrcali nasprotni pol rasizma, saj bi v normalnih okoliščinah politične analitike in medije zanimalo samo, ali bo Peter Bossman prinesel kaj novega vetra v delo lokalne samouprave. Tokrat pa je pozornost zbudil predvsem zato, ker mediji niso mogli verjeti, da so Pirančani lahko izvolili temnopoltega župana. Zasluga ni Bossmanova, temveč piranska, medijev torej ne bi smel zanimati predmet, ampak akterji teh volitev. A Pirančani Bossmana niso izvolili zato, ker bi vnaprej poznali vse posledice svoje odločitve. Neobremenjeno so glasovali zato, ker so v nasprotju z velikim delom Slovenije cepljeni na drugačnost in multikulturnost. Verjetno so bili tudi Bossmanovi volivci prijetno presenečeni, ko so nekaj dni po volitvah ugotovili, kako domač je novi piranski župan v stiku s svetovnimi mediji, in dobili potrditev, da so zavestno glasovali za svetovljana, za katerega je popolno znanje slovenščine kot orodja komunikacije pravzaprav manjšega pomena.

Kaj kmalu se je izkazalo tudi, da je bila pretanjena predvolilna kampanja pod taktirko Sebastjana Jeretiča zasnovana na kakovostnem izdelku in ne samo na embalaži. Peter Bossman torej sploh ni tak politični analfabet, kot ga rišejo celo nekateri predstavniki stranke, ki ji pripada. Zakaj pripada socialnim demokratom, pa je nekoliko daljša zgodba in je ni mogoče pojasniti z zgolj enostavno Bossmanovo izjavo, da je njegov politični idol nekdanji švedski premier Olof Palme in njegov model socialne demokracije.

Rodil se je 2. novembra 1955 v Gani, kot drugi otrok in prvi sin zdravniku Jonathanu in materi Alice, med ganskim osamosvajanjem in ob očetu, ki je bil zelo dober prijatelj prvega ganskega predsednika Kwame Nkrumaha. Oče Bossman je odpiral ganska veleposlaništva v Tuniziji, Alžiriji, Maroku, Švici, Španiji, Franciji in Veliki Britaniji. Mladi Peter se je kot osnovnošolec šest let šolal v Angliji, obiskoval šole (v angleščini, kajpada) tudi v Gani in se zelo zgodaj srečal z visoko mednarodno politiko. Oče je bil nekaj mesecev politični zapornik in ustanovitelj ene od ganskih političnih strank. V študentskih letih (prvo leto je v Akri študiral biologijo) je bil Peter več na uličnih demonstracijah kot za knjigami, postalo je nevarno in doma so ga spodbujali, naj gre študirat v tujino. Želel si je študija medicine v Angliji, a štipendije nikakor ni dobil, zato se je v zadnjem hipu odločil za Jugoslavijo, kamor sprva ni hotel, ker je domneval, da je to komunistična država s partijskim enoumjem. V Ljubljani je opravil sprejemne izpite na medicinski fakulteti (v slovenščini) in se zadnje leto študija poročil s kolegico, Porečanko Karmen Laković. Najprej je delal v ZD Vič, kasneje v turistični ambulanti v Luciji. Kmalu je postal najbolj priljubljen lucijski zdravnik, danes ima zasebno prakso v Kopru z 2600 opredeljenimi pacienti.

Po osamosvojitvi je začel Bossman delovati v lokalni organizaciji današnje stranke SD, postal je občinski svetnik in kasneje predsednik krajevne skupnosti Lucija. Nikoli ni čutil, da bi bili ljudje zaradi njegove rase sovražno nastrojeni do njega. Bile so izjeme, ampak take so povsod, pravi Bossman in dodaja, da so njegovi bratje in sestre po svetu še bolj uspešni kot on. Mati ima prvega sina nadvse rada, saj ga skoraj vsak večer kliče iz Gane, pove Bossman in se sproščeno ter široko smeje, kot pravi otrok Afrike. Drugače je zadržan in introvertiran, zato daje napačen vtis ne najbolj pogumne osebnosti. Na vprašanje, ali je po 33 letih bolj Slovenec ali bolj Ganec, se težko odloči. Ko pride v Gano, ga moti, če ljudje zamujajo tudi uro, dve ali tri na dogovorjeni sestanek. V Sloveniji mu je točnost zlezla pod kožo.

Ljudje so se odločili zanj, ker je iskren in jih zna poslušati. »Če bom presodil, da občine ne vodim dobro, potem ne bom več župan. Čeprav se zdravniškemu poklicu težko odpovem, si po drugi strani želim spremembe, in to je najbrž pretehtalo pri moji odločitvi, da grem v politiko. V njej bom odločal jaz.« Spremljajo ga očetove besede, ki mu jih je pogosto rekel: »Peter, če hočeš in lahko pomagaš ljudem, pojdi v politiko, ampak bodi pošten.«

Če se za vsem tem skriva ključ tudi za spremembe v delovanju lokalne politike, potem je mogoče lažje razumeti piranski volilni vzgib. Vsaj polovica piranskih občanov je Petrovih pacientov ali pa njegove paciente pozna. In kdor ga pozna, ne odloča po barvi. Zdaj ostaja le vprašanje, ali je sprememba, za katero so se odločili Pirančani, res tisto, zaradi česar so sklenili iskati rešitev zunaj običajne »škatle«. Dosedanji piranski župan je naredil veliko, vendar so volivci vseeno iskali boljšo možnost. Na tem mestu je pomemben delež odigral prej omenjeni oglaševalski stroj. Bivši piranski župan lahko še tako temeljito išče razloge za svoj zdrs, napaka je izključno njegova: domišljal si je, da je sposoben vse opraviti sam. Niti pomislil ni, da obstaja morda kakšna disciplina, na primer politično oglaševanje, v kateri so mojstri svetlobna leta pred njim. Pa so. Niso pomagale izmišljene zgodbe o tem, da naj bi bil Bossman odvisen od iger na srečo, da naj bi imel nezakonskega otroka. Ni pomagalo niti to, da ga niso podprli nekateri najvišji državni vrhovi. V Piranu je preprosto zmagal tisti, ki je pravočasno videl dlje.

Iz Sobotne priloge