Tiskane izdaje
Predavalnice prvih letnikov tistih fakultet, kjer so v začetku oktobra zamudniki tvegali, da v njih ne bodo sedeli, se v tem času, torej dober mesec po začetku novega študijskega leta, tradicionalno začenjajo redčiti. Študentje namreč v tem času ugotovijo, katera predavanja lahko izpuščajo in si namesto njih privoščijo bodisi prostočasne dejavnosti bodisi študentsko delo. Pri tem sploh ne upoštevamo vpisanih zgolj zaradi študentskega statusa. Teh ni bilo niti na prvih predavanjih. Naša študentska klasika bolj in manj pridnih, sposobnih in takšnih, ki menda na študij ne spadajo, se lahko kmalu konča, če se bo uresničilo, kar je zastavljeno v sprejetem dolgoročnem nacionalnem programu visokega šolstva.
Ta napoveduje učinkovitejši in kakovostnejši študij, a za to so potrebne korenite zakonske spremembe. V programu predvidevajo institucionalno ločitev prvostopenjskega univerzitetnega in visokošolskega strokovnega študija, pri čemer je sprejeti nacionalni program na zahtevo univerz odstopil od prvotnega predloga, da se strokovni programi izselijo iz univerz.
Za bodoče generacije študentov bo verjetno veliko pomembnejša zakonska sprememba, ki jim bo naložila plačilo študijskih stroškov druge bolonjske stopnje, če svojih študijskih obveznosti ne bodo opravili v predvidenem roku. S spremembami visokošolske zakonodaje bo treba tudi določiti, kdo in kako bo ta denar izterjal od neuspešnih študentov. Zlasti od tistih, ki ne bodo zaposleni ali bodo imeli nizke dohodke. Poračuna šolnin pa ne bo na prvi stopnji. Ta bo tudi pri neuspešnem študiju še naprej ostala brezplačna. Bo pa sprememba zakonodaje prihodnje študentske generacije prikrajšala za zdaj skoraj samoumevni absolventski staž. Sedanja zakonodaja – tolmačenja študentskih predstavnikov, resornega ministrstva in visokošolskih zavodov se nekoliko razhajajo – ga dopušča celo po vsaki študijski stopnji, kar v resnici pomeni, da lahko študent brez ponavljanja za svoj študij, enakovreden prejšnji univerzitetni izobrazbi, porabi sedem let.
Prvi stopnji brez absolventskega staža
Da ne bodo od sprememb ostale zgolj namere, si bodo po besedah rektorja ljubljanske univerze dr. Stanislava Pejovnika vsekakor prizadevali tudi v okviru največje univerze. »Za ljubljansko univerzo je zdaj prednostna naloga kakovostno nadaljevanje bolonjske reforme. Prizadevali si bomo, da bo univerza lahko sama opravila manjše programske spremembe brez zamudne procedure. Med našimi prednostnimi nalogami, ki jih bomo uvrstili v predloge sprememb visokošolske zakonodaje, je tudi ukinitev oziroma ostra omejitev absolventskega staža. Študent bo po zakonski uveljavitvi te spremembe lahko imel v okviru svojega celotnega študija največ en absolventski staž, a še tega šele v okviru tretje študijske stopnje, torej doktorskega študija. Na prvi in drugi stopnji absolventskega staža ne bo. Naš cilj je, da študent petletni dvostopenjski bolonjski študij tudi resnično konča v petih letih. Čeprav je študij podaljšan za eno leto, njegova skupna doba ne sme biti daljša. Če pa se študentu kaj zalomi, ima še ponavljalsko leto. To bi moralo zadoščati vsem resnim študentom,« je za Nedelo povedal Pejovnik.
Rektor ljubljanske univerze je še povedal, da hkrati s spremembami zakonodaje pripravljajo tudi temeljite spremembe statuta – te sprejema univerza sama –, ki bodo zajele tudi študijski red in jih želijo uveljaviti čim prej. »Med predvidenimi novostmi je omejitev števila opravljanja izpitov. Vsak izpit bo študent lahko opravljal največ trikrat, tretjič pred komisijo. Samo v primeru resnih bolezni ali kakšnih drugih zapletov bo mogoč kakšen dodaten izpit, vendar bodo to redke izjeme, in ne pravilo.«
Po rektorjevih besedah bo univerza v strategiji do leta 2020 natančno opredelila še marsikaj drugega, tudi spremembe, ki bodo zagotovile zaposljivost diplomantov prvostopenjskega visokošolskega strokovnega študija: »Ne bomo več privolili v nezaposljivost teh diplomantov. Zato pa potrebujemo precej drugačne visokošolske strokovne prvostopenjske programe in zato jih moramo čim prej ločiti od univerzitetnih. Morda bomo celo ustanovili posebno organizacijo znotraj univerze.« Pejovnik je napovedal, da bodo z vsemi načrtovanimi spremembami seznanili javnost in upoštevali vse utemeljene pripombe.
Proti omejitvi izpitov
Pripombe bodo verjetno imeli predvsem študenti. Za mnenje o dveh načrtovanih spremembah – ukinitvi absolventskega staža na prvih dveh stopnjah in omejitvi na tri opravljanja izpitov – smo povprašali predsednika študentskega sveta (ŠS) ljubljanske univerze Janeza Turka, ki je tudi sam absolvent (fizike).
»Študentski svet o spremembah absolventskega staža še ni sprejel uradnega mnenja, smo pa o tem že trikrat razpravljali. Večinoma smo bili za to, da po prvi stopnji absolventski staž ni potreben, načelno ni potreben niti po drugi stopnji,« je neuradno stališče ŠS predstavil Turk. Glede študentskih opozoril, da odpoved absolventskemu stažu ni mogoča, dokler vsi študijski programi ne bodo omogočali priprave diplome v okviru zadnjega semestra, Turk pravi, da bo ravno ukinitev absolventa šole prisilila k nujnim spremembam. »Zdaj je to problem študentov, potem bo tudi problem profesorjev in vodstev fakultet. Študentom bodo morali omogočiti, da bodo v roku sklenili svoje študije. Ponekod so programe že spremenili.«
Drugačno stališče ima Turk do predlagane omejitve izpitnih rokov: »Seveda v ŠS spremljamo načrtovano spremembo statuta, ki jo želi univerza izpeljati zelo hitro, še v tem študijskem letu. Vendar za sprejetje potrebujejo dve tretjini glasov članov senata. Mislimo, da v nobenem primeru ne bo šlo hitro, ker je osnutek sprememb statuta, vsaj po naši oceni, zdaj slabo pripravljen. Veliko členov iz osnutka ni dovolj jasnih ali so pomanjkljivi. Tako je omejeno izvajanje izpitov, ne da bi hkrati, na primer, šole zavezali k pravočasni in ustrezni izvedbi vaj ali seminarskih nalog. Namesto da bi dobili boljši študijski red, lahko predvidene spremembe prizadenejo tudi dobre študente. Znano je, da obstaja nekaj profesorjev, imajo jih na skoraj vsaki fakulteti, pri katerih je velikemu delu študentov skoraj nemogoče narediti izpit v prvem, drugem ali tretjem poskusu. Vodstvo univerze sicer zagotavlja, da bodo, če se bo pokazalo, to uredili, vendar bodo v vsakem primeru najprej žrtvovani študenti. Zato menimo, da spremembe opravljanja izpitov zahtevajo še skrben premislek. Študentje bomo pri tem vsekakor sodelovali.« Stanislav Pejovnik Lani na UL več kot 10.000 absolventov
Skupno število vpisanih študentov v tem študijskem letu bo znano šele sredi tega meseca. Po napovedih je študentov prvih letnikov znova manj kot lani, še zlasti naj bi se upad vpisa poznal pri študentih izrednega študija. Koliko novincev ima največja univerza, ki je razpisala 13.653 vpisnih mest, lahko za zdaj sklepamo po podatkih prvega prijavnega roka, ko so sprejeli 8762 študentov, in drugega roka, ko so jih sprejeli 2122. Oktobra lani je imela UL skupaj 46.527 vpisanih študentov, od tega je bilo 10.010 absolventov. Piflarski proces in politična bolonjska reforma
Poleg uradnih študentskih predstavnikov na UL že nekaj časa deluje neformalna skupina študentov, menda predvsem iz filozofske fakultete in fakultete za družbene vede, ki se je poimenovala Mi smo univerza. Janez Turk jim očita, da agresivno vdirajo na sestanke upravnega odbora univerze in študentskega sveta in se pri tem žaljivo vedejo. Ta skupina je pritegnila tudi nekaj profesorjev, med njimi dr. Deana Komela.
Konec preteklega tedna, ob posvetu o akademskem partnerstvu med gospodarsko in akademsko sfero, je medijem poslala tudi anonimno študentsko mnenje o sedanjih razmerah na univerzi in o načrtovanih reformah. »Ali še lahko govorimo o študijskem procesu, če vemo, da študijski proces pomeni razmišljanje, analiziranje, kritično diskutiranje in celo oporekanje avtoriteti, danes pa smo študentje prisiljeni v golo piflanje podatkov zaradi prevelike količine obveznih izpitov, posledice politično uvedene bolonjske reforme. Ali ne bi bil primernejši izraz piflarski proces? Zakaj se ukinja brezplačni vzporedni in zaporedni študij? Zakaj je treba uvajati tihe šolnine (magistrski študij) in kratiti pravice študentov, namesto da bi pridne in zagrete študente nagrajevali in jim odprli še dodatne možnosti? Zakaj je meja za pridobitev Zoisove štipendije povprečna ocena 9,62? Ali je ne bi morda postavili še malo višje, na primer na 9,8?« med drugim sprašuje neimenovani študent.
