Tiskane izdaje
Ljubljana – Kdaj ste si nazadnje ogledali film ali televizijsko nadaljevanko? Ste za to plačali? Se spomnite, kdaj ste odšteli kaj denarja za glasbo priljubljenega izvajalca? Lani je vsakdo v Sloveniji do avtorsko varovanih del v povprečju nelegalno dostopal enainpetdesetkrat. To zmanjšuje prihodek ustvarjalcev ter vpliva na gospodarski in kulturni razvoj.
Z nekaj kliki lahko vsak uporabnik spleta dostopa do skoraj katerekoli vsebine. To je v 90. letih omogočil razvoj sodobne tehnologije in širokopasovnega spleta, kar je pospešilo širjenje glasbe, filmov in TV-vsebin brez dovoljenja ustvarjalcev. Danes jih z nezakonitih spletnih strani vsi lahko prenesejo z zasebnimi ali javnimi torrent datotekami. Nelegalno jih lahko spremljajo tudi neposredno na spletnih straneh ali jih prenesejo po kanalu youtube.
Pretakanje vsebin s spleta brez privolitve imetnika pravic je pri nas nekaj povsem samoumevnega, pravi generalni sekretar Združenja imetnikov pravic Slovenije (ZIP) Saša Lušić. Po podatkih mednarodne organizacije MUSO je bilo lani v Sloveniji več kot 102 milijona nelegalnih dostopov do glasbenih, filmskih in TV-vsebin. To v praksi pomeni še več ilegalnih prenosov, saj so pri merjenju upoštevali le tiste obiske nedovoljenih piratskih spletnih strani, na katerih so uporabniki aktivno prenašali vsebine vsaj pol ure, pojasnjuje Lušić. Takšna statistika nas po obiskanosti piratskih spletnih strani med 226 državami uvršča na 87. mesto, vendar je ta podatek zavajajoč. Pomembnejši je o uporabi plačljivih storitev, kjer smo po besedah sogovornika na zadnjem mestu v zahodnem svetu. Največji pirati so po podatkih organizacije v ZDA, Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji.
Premalo raznovrstna ponudba
Zavedanje pomembnosti in vloge intelektualne lastnine je pri nas na nizki ravni, ker se z njenim širjenjem nihče ne ukvarja sistematično, meni Lušić: »Piratstvo je slovenski nacionalni šport. Čeprav je lastnina, sploh zemlja in nepremičnine, svetinja, je intelektualna lastnina javno dobro, brez lastnika in brez pravic.« Glavni vzrok za to je premalo zavedanja, da piratstvo vsem avtorjem škoduje, saj za svoje ustvarjanje ne prejmejo ustreznega plačila, meni vodja storitve videov na zahtevo Voyo pri Pro Plus Blaž Bezek.
Na nelegalno prenašanje filmov in drugih videovsebin vpliva tudi poslovni model velikih filmskih distributerjev, ki določijo, kdaj bo film predvajan na različnih platformah. Najprej so filmi na voljo v kinematografih, nato na DVD in za spletno prodajo, šele tri leta pozneje so predvajani tudi na televiziji in dosegljivi kot vsebine na zahtevo, razlaga Bezek. »Zaradi tega se gledalcem ne zdi smiselno, da bi kupili pakete filmov, saj so ti na voljo nelegalno na piratskih straneh že med predvajanjem v kinematografih,« še pojasnjuje.
Neupravičeno razširjanje avtorskih del kazenski zakonik uvršča med kazniva dejanja, ki se lahko kaznujejo tudi z zaporom do treh oziroma petih let. Vendar zaradi nerazumevanja nelegalne uporabe intelektualne lastnine v Sloveniji je izvajanje ukrepov, v nasprotju z ureditvijo v Nemčiji in Italiji, le mrtva črka na papirju, saj sodnih postopkov in kazni skoraj ni, pravi Lušić.
(Za povečanje kliknite na infografiko.)
Škoda za družbo
Večini uporabnikov spleta se zdi, da nelegalno pretakanje vsebin ni sporno, saj uporabniki tako odvzamejo neznaten del dobička le velikim multinacionalkam. Vendar pozabljajo, da piratstvo vpliva tudi na avtorje, ki bodo zaradi tega izgubili del prihodka, kar nekaterim ne bo omogočalo dostojnega preživetja in nadaljnjega ustvarjalnega procesa, opozarja Lušić. »Nekateri so v delo vložili več let in veliko denarja, na koncu pa njihova prizadevanja izničimo v nekaj minutah s prenosom datotek s spleta. Tudi za elektriko, vodo, hrano in podobno plačujemo, saj je to nekdo ustvaril, za kar je uporabil znanje in namenil čas. Ne nazadnje si za svoje delo vsi želimo biti – plačani,« pravi Lušić.
Po drugi strani pa imajo nelegalne spletne strani zaradi množičnega obiska in posledično prodaje oglasnega prostora velike prihodke, pri čemer oglaševalci večinoma sploh ne vedo, da so njihovi oglasi na nelegalnih spletnih straneh, saj se večinoma oglašujejo samodejno prek googlovega oglaševanja, razlaga Lušić. Drugi vir prihodkov izhaja iz širjenja zlonamerne programske opreme. Uradnih podatkov o prihodkih piratskih strani ni, po besedah generalnega sekretarja Lušića pa dobi največja slovenska piratska spletna stran Partis več kot 300.000 evrov na leto.
Plačilo za kakovostne vsebine
Do avtorskih del na področju glasbe, filma in drugje lahko po spletu dostopamo tudi legalno. Pri nas za nekaj evrov na mesec neomejen in takojšen dostop do glasbe omogočajo servisi, kot so Itunes, Deezer in Tidal, pri filmskih pa sta znana tuja HBO in Netflix ter Pro Plusov Voyo, ki ima več kot 40.000 naročnikov. Zaradi vse večje in hitrejše spletne dostopnosti se bo povpraševanje po storitvah na zahtevo v prihodnjih letih še posebej na mobilnih aplikacijah povečalo, napovedujejo v ZIP.
A to piratstva ne glede na pestro ponudbo ne bo popolnoma izkoreninilo, lahko pa z ustrezno zakonodajo in ozaveščanjem o pomembnosti avtorskih pravic vplivamo na njegovo zmanjšanje. Tako bi preprečili razširjanje miselnosti, da mora biti vsaka vsebina ne glede na kakovost zaradi spletne dostopnosti za vse na voljo brezplačno takoj, kar bi lahko popolnoma razvrednotilo avtorsko delo ne glede na področje ustvarjanja, pravi Lušić. Od raznovrstne izbire ustvarjalnih vsebin pa je ne nazadnje odvisen razvoj identitete naroda in celotne družbe.
***
Več o piratstvu in avtorskih pravicah si preberite v intervjuju z dr. Majo Ovčak Kos, docentko na mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije ter odvetnico v Odvetniški pisarni Zakonjšek, danes v časopisu Delo, po 12. uri pa tudi na Delo.si.
