Plemeniti evro

Še pred kratkim ni bilo tako rekoč nikogar, ki bi podvomil, da je zamenjava tolarja z evrom potekala gladko, urejeno in sploh zgledno.

Objavljeno
22. januar 2007 22.00
Ivan Puc, urednik notranjepolitične redakcije Dela
Še pred kratkim ni bilo tako rekoč nikogar, ki bi podvomil, da je zamenjava tolarja z evrom potekala gladko, urejeno in sploh zgledno. Nekaj dni po ljubeznivih, spodbudnih in tudi ljubosumnih besedah številnih evropskih voditeljev v Cankarjevem domu pa je vladajoča politika resno podvomila o možu, ki na proslavi ni le stal v prvi vrsti, temveč je tudi govoril. Mitja Gaspari je bil med tistimi, ki so simbolizirali »svetilnik« evrskim pretendentkam. Se je res vse obrnilo na glavo tako nenadoma kot posledica »domoljubne« akcije čuječega Zmaga Jelinčiča? Malo verjetno. Dovolj pomenljivo je bilo že razmeroma dolgo omahovanje najmočnejše koalicijske stranke, ki tudi po več kot dveurnem spraševanju Gaspariju ni dala podpore in ga je raje povabila na vnovično srečanje s poslanci. Guverner je včeraj pred novinarji, ki jih sicer sila redko skliče, vse sume in obtožbe odločno zavrnil. Videli bomo, ali bo tako prepričljiv tudi po današnjem pogovoru s predsednikom vlade in z nekaterimi drugimi predsedniki vladnih strank ter po soočenju s »tajnimi dokumenti«. V njegov prid gre gotovo vsaj to, da je od predstavnikov Evropske centralne banke dobil dovoljenje za umik oznake zaupnosti z jesenskega poročila o proračunski politiki oziroma stanju javnih financ.

Opazovalci političnega dogajanja pa te dni ne pogledujejo le na sedež Banke Slovenije, temveč so pozorni tudi na to, kaj se dogaja v predsedniških sobanah. Navsezadnje tudi zato, ker se lahko v državnem zboru zaplete tudi pri imenovanju Franceta Grada za ustavnega sodnika. Predsednik države ga je po svoji izbiri in mimo pravnikov, ki so se prijavili, ponudil v izvolitev poslancem. To je zbudilo pomislek, ali ni s tem kandidatom, ki bi se letos potegovali še za nekaj prostih položajev, dal vedeti, da se kandidatur sploh ne splača vlagati. Janez Drnovšek pravi, da se ne meni za strankarske račune. To lahko razumemo in tega smo že vajeni, čeprav je to za njegove kandidate lahko zelo neprijetno. Manj pa je razumljivo, denimo, da se noče udeležiti jutrišnjega sprejema pri premieru za tuje veleposlanike. Pred letom dni mu to ni bilo odveč.