Tiskane izdaje
Ljubljana – Čeprav bo Slovenija danes dobila novega starega predsednika republike Boruta Pahorja, se že postavlja vprašanje, kdo bi lahko nastopil čez pet let, ko se bo Pahorju končal drugi in zadnji mandat. Lahko že danes zaznamo možne kandidate, morda celo favorita?
Preden se je prvemu predsedniku Milanu Kučanu leta 2002 iztekal drugi mandat, so že dolgo potekale mrzlične priprave na predsedniško tekmo, saj je bilo jasno, da se po odhodu nepremagljivega predsednika začenjajo karte mešati na novo. Podoben položaj bo čez pet let, ko Borut Pahor zaradi omejitve opravljanja predsedniške funkcije na dva mandata ne bo več mogel kandidirati. Do volitev leta 2022 se zdi dolga doba, v tem obdobju se bosta zamenjali še najmanj dve vladi in v politiki se bo glede na zadnje trende v Sloveniji zamenjalo še veliko imen. Pa vendar – kdo od sedanjih imen bi lahko predstavljal potencialnega kandidata? Kdo bi lahko nadomestil Boruta Pahorja? Njegova kopija ali povsem nov tip politika?
Od Cerarja, Šarca do Janše
Ko je Kučan leta 1997 nastopil drugi mandat, se nikomur ni sanjalo, da bo čez pet let za položaj predsednika kandidiral Janez Drnovšek, ki je takrat vodil svojo tretjo vlado. Verjetno niti Drnovšku ne. Seznam potencialnih kandidatov čez pet bi lahko bil dolg, pa spet ne toliko, če upoštevamo, da so se doslej odločali za vstop v predsedniško tekmo večinoma politiki z dolgo kilometrino, takšnih pa v Sloveniji ni ravno veliko.
Prvi, ki bi morda poskusil, bi lahko bil Janez Janša. Obrambni minister osamosvojitvene vlade in dolgoletni predsednik SDS (leta 2022 bo na njenem čelu skoraj 30 let) bi lahko na tej funkciji sklenil bogato politično kariero. Negotovo pa je, ali lahko v petih letih obrne nenaklonjenost slovenske javnosti njegovemu političnemu profilu skrajnega in prepirljivega politika. Podobnega profila je prvak Desusa Karl Erjavec, ki se prav tako bliža zlatim letom za politika na najvišjih funkcijah in bi lahko upal na več kot 600.000 upokojenskih glasov. V igri je lahko Miro Cerar, ki pa bo moral najprej preživeti ključni preizkus na junijskih parlamentarnih volitvah. Čez pet let bo še vedno dovolj živahen večkratni predsedniški kandidat Zmago Jelinčič, ki bo prihodnje leto vstopil v osmo desetletje življenja. Nikakor ne smemo odpisati kamniškega župana Marjana Šarca, ki je na nedavnih predsedniških volitvah utrjeval podobo politika nacionalnih razsežnosti. Ali pa Zorana Jankovića, ki bi mu leta 2022 potekel peti mandat župana Ljubljane in bo ravno vstopil v sedmo desetletje življenja.
Pričakovali bi najmočnejše kandidate
Morebitne kandidate bi lahko iskali tudi med evropskimi poslanci oziroma poslankami. Romana Tomc (SDS) se je v tej vlogi že preizkusila in lahko jo ponovi. Morda evroposlanka z nasprotnega političnega brega Tanja Fajon (SD), ki visoko kotira na lestvicah priljubljenosti politikov, ali pa prva predsednica vlade Alenka Bratušek, ki se bo v prihodnjih mesecih borila za politično preživetje. Neuspela kandidatura za evropsko komisarko kaže, da so njene ambicije velike. Med evroposlanci je pravih let in poln ambicij tudi Igor Šoltes.
Raziskovalec javnega mnenja Samo Uhan na vprašanje, kaj lahko pričakujemo čez pet let, odgovori z vprašanjem, kaj bi bilo na videz racionalno že na pravkar minulih predsedniških volitvah. »Da bi politične stranke vstopale v predsedniško tekmo s svojimi najmočnejšimi kandidati. Denimo: za SDS bi bilo racionalno, da bi to bil Janez Janša, a mikroracionalno to ni racionalno, ker je vedel, da bi imel težave s Pahorjem v predsedniški tekmi in bi le še pospešil razkrajanje podobe, da je naravni kandidat desnice za premiera. Na drugi strani bi bilo za SMC najbolj racionalno, da v tekmo ne vstopa z Majo Makovec Brenčič, ampak z Mirom Cerarjem ali Milanom Brglezom,« razmišlja Uhan. Gre za osnovna načela, ki bi jih morale politične stranke upoštevati čez pet let, ko se bo zavrtel nov cikel predsedniških volitev.
Upanje na redifinicijo vloge predsednika
Uhan dodaja, da se zdi pet let dolga doba, pa spet ne tako dolga, da ne bi v kakšnem krogu, najbrž v kakšni politični stranki, začeli že zdaj pripravljati teren kandidatu, ki bi bil po politični naraciji, ideji in delovanju Pahorjevo nasprotje. »Le upamo lahko, da bo na prihodnjih predsedniških volitvah šlo za neko redefinicijo vloge predsednika in da bodo vstopali akterji, ki bodo nosilci idej drugačnega pogleda na vlogo predsednika v slovenski družbi,« pravi Uhan.
Svetovalec za politično komuniciranje Alem Maksuti dodaja, da se glede na to, v kakšnem okolju živimo, upravičeno postavlja vprašanje, kdo vse je danes lahko predsednik države. Prvi odgovor, ki ga ponuja, je preprost: »Vsak, ki dobi blagoslov dela politične elite ali zbere podpise volivcev.« Problem, na katerega opozarja, je, da so stališča v politiki nadomestili konformizem in vzbujanje čustev. »To je preprost koncept, ki ga lahko uporabi kdorkoli. Vzorci, ki jih danes vidimo v slovenski politiki, so tako le uvertura v prihodnje medijsko-politične spektakle, katerih protagonisti bodo radijski voditelji, vodje narodno-zabavnih ansamblov ali udeleženci resničnostnih oddaj, ki bodo s tem, da bodo poskušali postati predsednik oziroma predsednica, uresničili svoje sanje,« nič kaj optimistično odgovarja Maksuti na vprašanje, kdo bi lahko nadomestil Pahorja čez pet let.
