Tiskane izdaje
Ljubljana – Ali prva pravnomočna sodba instančnega sodišča vprid jemalca kredita v švicarskih frankih pomeni, da se bo vsul plaz novih tožb? Ali bo radikalna odločitev Višjega sodišča v Ljubljani o ničnosti posojilne pogodbe v frankih model za prihodnjo sodno prakso? Kako so jo sprejele banke kreditorice?
Dan po novici je vprašanj o usodi posojil v švicarskih frankih več kot odgovorov. Zgovorni so le v Združenju Frank, kjer med invazijo medijev in klici članstva slavijo »epohalno« zmago. Odvetnik Robert Preininger, ki zastopa nekaj deset tožnikov (vseh tožb v Sloveniji je po oceni kakih 80), pričakuje, da se jih bo po tej sodbi opogumilo še precej več, ker je taka poteza pač smiselna.
Višje sodišče je prisluhnilo tožnikom
»Sprva so sodišča v Ljubljani moje tožbe zavračala po tekočem traku, v drugi polovici lanskega leta pa se je na Višjem sodišču oblikovala drugačna sodna praksa, zadeve so začeli razveljavljati,« je povedal Preininger. Rezultat te prakse je tudi tokratna sodba, ki pa je odločitev prve stopnje celo obrnila na glavo.
V fazi pritožbe je še pet, šest zadev. Razlike so med posojilodajalkami, med pogodbami, ključni problem pa je enak: banke v Sloveniji niso spoštovale prava Unije o informiranju kreditojemalcev o tveganjih zaradi valutnih nihanj na način, kot ga je septembra opisalo Sodišče EU. Odvetnik pričakuje od sodišč enake vatle tudi za naprej, meni, da gre za precedenčno sodbo višjega sodišča, po kateri se bodo zgledovala tudi sodišča na prvi stopnji.
Različna mnenja o precedenčnosti
Mnenja pravnikov o pomenu sodbe za prihodnje odločitve sodišč v podobnih primerih so si sicer nasprotujoča. »Če je razlog za ničnost pogodbe, da banka ni izpolnila svojih obveznosti do kreditojemalca – denimo, da ga je pomanjkljivo obvestila o možnih posledicah zadolževanja v frankih – ne moremo govoriti o precedenčnosti. Primeri so različni, sodišče v vsakem posebej ugotavlja ravnanje banke,« je dejal pravnik, ki ni želel biti imenovan.
In kako se bo udejanjila sodba? Če je pogodba nična, nima nobenega pravnega učinka, zato mora vsaka stran drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi pogodbe: kreditojemalec znesek kredita, banka pa vsoto vseh doslej odplačanih obrokov, oboje nominalno. Če je prvi znesek višji od drugega, mora kreditojemalec banki izplačati razliko v enkratnem znesku, banka pa izbrisati hipoteko. Nekaj posojil (manjšina) pa je že preplačanih. V tem primeru bo do razlike upravičen potrošnik, a bo moral banko izterjati s tožbo.
Je zakon sploh še smiseln?
Predlogu zakona na temo posojil v frankih ne kaže dobro, po naših informacijah je parlament pred obravnavo zaprosil ECB za mnenje, ki pa najverjetneje ne bo pozitivno. Tako ali tako pa sodna pot obeta kreditojemalcem večji izplen. Ko bo dokončno jasno, da banke tovrstne spore izgubljajo, se bodo začele poravnavati po izvensodni poti, ker bodo tako njihovi stroški manjši, napoveduje Preininger.
Posamezne banke in njihovo združenje sodbe ne komentirajo. Da še niso videli in prebrali sodbe, da jo morajo najprej pod drobnogled vzeti pravniki, so bili neuradno razlogi za molk. V banki Sparkasse, ki je v tem primeru tožena stranka, ne povedo, ali bodo iskali pravico na Vrhovnem sodišču. BS pa je zgolj ponovila, kako je opozarjala banke na tveganja v zvezi s franki in na njihove obveznosti do informiranja kreditojemalcev.
