Po pomoč talentov v belem

Če nismo hoteli, da bi nas »prečitala« že medicinska sestra v sprejemni pisarni urgentnega bloka ljubljanskega kliničnega centra, je bilo treba vlogo poškodovanca, vrednega nujne pomoči, zaigrati karseda prepričljivo

Objavljeno
12. november 2009 09.05
Aleš Kovačič
Aleš Kovačič
So takšne kot izgovori in riti. Vsakdo ima namreč svojo. Je praktično slovenska kulturna univerzalija, kot na primer trenutno aktualnejše pitje vina. In seveda poznejša obvezna vožnja pod njegovim vplivom. Kar ob nekoliko slabših zaključkih lahko pripelje prav do tega kraja. To je mesto, kjer ni skoraj nihče po svoji odločitvi in zato tam tudi pravzaprav noče biti, če pa že, vsaj ne predolgo. A tudi preživljanje časa v njenem kolesju je poleg bolj ali manj humornih opisov vmesnih pripetljajev postal del folklore, še posebno ko beseda nanese na njegovo dolžino. Takrat ji verjetno lahko konkurira zgolj zloglasna birokracija. Gre seveda za urgenco oziroma urgentni blok ljubljanskega kliničnega centra.

 

Obisk urgentnega bloka je s stališča reportažnih zgodb v podobnem položaju oziroma na podobnem glasu kot velja za ponarodelost posameznih sicer povsem osebnih izkušenj, ki pa imajo toliko skupnih imenovalcev, da si je obisk urgence že zagotovil trdovratni status obrabljenega stereotipa. Že zavoljo tega in zvezdniške, a že zdavnaj oguljene vloge enega izmed osrednjih nastavkov za pokanje vicev, bo treba uporabiti nekoliko drugačen prijem.

 

Reportažno poročilo z urgence je namreč z novinarskega stališča kot poznavanje abecede ali poštevanke. Ne, kot poznavanje prvega dela abecede, saj je namreč alfa brez omege, osnova, začetek ... Zato se je zdelo zadnje četrtkovo jutro še posebno primerno za nekoliko drugačen obisk enega izmed bolj živahnih in obiskanih prostorov v Ljubljani. Brifing pred nalogo je bil približno takšen: nič oziroma čim manj mlatenja prazne slame o statistikah in tipičnih poškodbah, saj nesrečnika, ki pristane na urgenci, uradni podatki zanimajo neprimerno manj kakor osebne izkušnje in izpovedi znancev, prijateljev in sorodnikov. Ker tu šteje samo osebna izkušnja posameznika, ki se ne more skriti za zastor ali poveličevati na piedestalu statistike. Zato naj bodo stiki z zdravstvenim osebjem omejeni zgolj in samo na poškodbo opazovalca ter posledičnega avtorja tega zapisa. Poškodbe? Seveda, menda se ne bomo reportaže o ljubljanskem hramu sanacije vsakovrstnih poškodb lotili tako prozaično in amatersko, da bi kot kakšni prvošolčki z zvezkom in pisalom v roki čepeli v čakalnici, potem pa tako razgaljeni upali na kakršno koli verodostojno potrditev ali ovržbo zgoraj nanizanih ljudskih izkušenj.

 

Če nismo hoteli, da bi nas »prečitala« že medicinska sestra v sprejemni pisarni urgentnega bloka ljubljanskega kliničnega centra, je bilo treba vlogo poškodovanca, seveda, vrednega nujne medicinske pomoči, zaigrati karseda prepričljivo in pristno. Glavna tarča v nesrečnika zakrinkanega avtorja je bila, zaradi predhodnega poglobljenega in iz lastnih izkušenj akumuliranega znanja o poškodbah sklepov, zlasti kolenskega, ambulanta za poškodbe. Sicer nekoliko »indijanski«, vendar zavoljo ugotavljanja čim pristnejšega stanja prav nič subjektiven, raziskovalni pristop. Pa naj se zastor predstave sum na potrgane križne kolenske vezi začne!

 

Upravičenost obiska

 

Kdaj je poškodba nastala, sprašuje standardni vprašalnik, ki je prvo sito pri ugotavljanju upravičenosti vsakega obiska. Če je prestara, je treba poiskati alternativo pri osebnem zdravniku oziroma po napotnici. Ob 8.30, odgovarja nesrečno ponesrečeni rekreativec, ki pod situacijskim opisom nastanka poškodbe pogodrnja, da je njegovo jutranjo tekaško idilo po Rožniku prekinil grd zdrs na razmočenih koreninah. Poleg ustaljenih birokratskih vprašanj o osebnih podatkih pod rubriko alergije na določena zdravila in predhodne poškodbe, v nasprotju z razlogom obiska, zapišem prvo in zadnjo resnico dneva.

 

Očitno je bilo šepanje dovolj prepričljivo, da se uvrstim v paradno disciplino - čakalnico. Zgodaj dopoldne še ni znakov gneče, ki bi potrjevali in podpirali zgodbe o neskončnem čakanju, ob katerem sta celo Beckettova Vladimir in Estragon prava amaterja. Na prvi pogled prevladujejo poškodbe vsega nabora okončin. Pozorno opazovanje že takoj navrže prve oprijemljive rezultate, saj je očitno, da večina čakajočih ni sama. To velja za mlajši par na moji levi, starejši poleg njiju in fanta s krvavo buško na desni, okoli katerega se postopoma zbere kar vsa družinska delegacija. Seveda, če ne prej, se ljudje zberejo in potegnejo skupaj takrat, ko je težko, ko so oni ali njihovi bližnji v stiski. Če to pomnožimo še z raztegljivostjo prebitega časa v čakalnicah, ko je možnosti za pogovor o nesmiselnosti starih zamer in pokopavanju vsakovrstnih bojnih sekir več kot dovolj, potem so čakalnice urgentnih blokov enkraten neformalen terapevtski prostor prav posebne vrste. Vsaj na videz se prav nihče v čakalnici ne razburja glede čakanja, še starejši gospod, ki so ga zaradi zvina gležnja položili na posteljo, ne izusti drugega kot občasno šaljivo pripombo oziroma zbadljivko na račun pretirano skrbne soproge, kar je glede na brez dvoma bolečo otečenost sklepa pravi čudež oziroma sreča. Da ostane zgolj pri zbadljivkah in za ženo namreč.

 

Avtoritativna dobrota

 

K umirjenosti in sproščenosti poleg same situacije največ pripomore tudi tamkajšnje osebje, ki je brez dvoma vzor strokovnosti, prijaznosti in ustrežljivosti. A ne takšne, ki brezpogojno in brezmejno ustreže, ampak strokovne, ki je takšna do natančno določene mere. Te avtoritativne dobrote in skrbi za človeka se je zelo težko priučiti, saj je ta lastnost dejansko talent; ga imaš ali pač ne. Glede na rezultate opazovanja je tu pravo leglo talentov v belem in zelenem.

 

Več v tiskani izdaji Dela.