Tiskane izdaje
Celje – Starši, šole in stroka ugotavljajo, da bi skupine otrok, kot so avtisti, morali imeti v šolah stalnega spremljevalca, vendar jim zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami tega ne omogoča. Namestnik varuha človekovih pravic Tone Dolčič je zato napovedal presojo ustavnosti. Medtem pa občine bijejo bitko z ministrstvom za šolstvo glede financiranja začasnih spremljevalcev. Celjska občina jih ne sofinancira več, saj je to naloga države.
Zakon določa, da stalnega spremljevalca lahko dobijo težje in težko gibalno ovirani ter slepi otroci, dolgotrajno bolnim, slabovidnim oziroma otrokom z okvaro vidne funkcije, otrokom z avtističnimi motnjami in otrokom s čustvenimi in vedenjskimi motnjami pa »se izjemoma lahko dodeli začasni spremljevalec na podlagi kriterijev, ki jih določi minister«. Starši, šole in stroka v primeru otrok z motnjami avtističnega spektra in otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami opozarjajo, da je zanje nujno, da imajo spremljevalca ves čas. Njihovi primanjkljaji namreč trajajo ves čas bivanja v šoli. Ker se zaradi takšne zakonodaje nekaterim otrokom odreka nujna pomoč, so v uradu varuha človekovih pravic napovedali presojo ustavnosti.
Za povečavo kliknite na infografiko.
Da težave so, se na ministrstvu za šolstvo zavedajo: »Ministrstvo je letos razpisalo 200 delovnih mest asistentov za delo z otroki s posebnimi potrebami s sredstvi Evropskega socialnega sklada.« Hkrati so razpisali še zaposlitev 50 asistentov za delo z otroki s posebnimi potrebami v nevladnih organizacijah. Ampak denar, skupno gre za slaba dva milijona evrov, bo na voljo le v tem šolskem letu.
Mama otroka z motnjami avtističnega spektra Polona Petek je dejala, da sta rešitvi neustrezni ne le zaradi začasnosti: »Razpisi so namenjeni brezposelnim, mlajšim od 29 let, torej osebam brez poklicnih in tudi bogatih življenjskih izkušenj. Ti niso ravno idealna izbira za spremljevalce avtističnih otrok.«
Neustrezno financiranje
Dodatna težava je negotovost, koga bo otrok sploh imel za spremljevalca, šole vsako leto sproti iščejo rešitve. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja določa, da mora država v šolah poskrbeti »za oskrbo otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami v skladu z odločbo o usmeritvi«. V praksi pa v celjski občini ugotavljajo, da ministrstvo začasne spremljevalce plačuje zelo različno: »Za identične odločbe, ki vsebujejo pravico do spremljevalca, država tega dodeljuje začasno in v različnih deležih delovnega mesta: od 0,25 odstotka do 100 odstotkov delovnega mesta.«
Kot ugotavljajo na občini, ministrstvo šolam odgovarja, naj si začasnega spremljevalca zagotovijo iz vrst že zaposlenih na šoli ali s programom javnih del ali z denarjem lokalne skupnosti. Do tega šolskega leta je občina res sofinancirala delo teh spremljevalcev, za kar so v štirih letih namenili dobrih 130.000 evrov, zdaj tega ne počnejo več: »MOC je vseskozi opozarjala ministrstvo, da gre za njihovo zakonsko obvezo in da njeno neizvajanje pomeni kršitev pravic otrokom, staršem in šolam.«
Na ministrstvu se držijo razlage, da gre za začasne spremljevalce: »V teh primerih otrok ne potrebuje stalne prisotnosti spremljevalca in fizične pomoči, ampak pomoč le pri določenih dejavnostih.« Zato, kot ministrstvo odgovarja občini, delovno mesto začasnega spremljevalca ne more biti sistematizirano oziroma je lahko le izjemoma, šola mora na ministrstvo podati obrazloženo vlogo. Ker plačuje vse zaposlene na šoli, ki v okviru svojih delovnih obveznosti zagotavljajo občasno pomoč učencem, ki to potrebujejo, so na ministrstvu prepričani, da zakonsko obveznost izpolnjujejo.
Zdajšnja zakonodaja za avtiste ne predvideva stalnih spremljevalcev, ampak le začasne. Za kaj vse so otroci zaradi tega prikrajšani in kaj to pomeni za njihove starše, smo se pogovarjali s Polono Petek, ki je mama otroka z motnjo avtističnega spektra.
Kaj spremljevalec pomeni vašemu otroku?
Za Andraža pomeni nepogrešljivo vez z okoljem, nekakšnega »prevajalca«, ki vskoči vsakokrat, ko bi Andraževe posebne potrebe in iz njih izhajajoči primanjkljaji lahko povzročili »kratek stik«, denimo v komunikaciji, zlasti z vrstniki. Spremljevalec zasluti Andraževo stisko in jo pravočasno prepreči ali ublaži; če bi na primer neki dražljaj lahko povzročil Andražev izbruh, avtisti so senzorno zelo občutljivi – nepričakovano loputanje z vrati, šolski zvonec sredi zatopljenosti v nalogo, kašljanje ipd. – vse to lahko pri avtistu povzroči veliko stisko, izjemno vznemirjenost. Spremljevalec pomeni varnost, zatočišče, kontinuiteto v nenehno spreminjajočem se okolju. Pomeni nujno oporo, s katero se avtističen otrok kolikor toliko izenači z vrstniki brez težav in posebnosti. Kar očala pomenijo za slabovidnega otroka, slušni aparat za naglušnega ali voziček za gibalno oviranega otroka, to je spremljevalec za avtista.
Polona Petek. Foto: Osebni arhiv
V čem je problem začasnih spremljevalcev?
V delu spremljevalcev avtističnih otrok ni prav nič začasnega. Seveda pa je ta »začasnost« priročen izgovor za kadrovalce oziroma zakonodajalce, ki ravno zaradi tega poimenovanja ne dopuščajo sistemizacije delovnih mest začasnih spremljevalcev. Ko šole zaprosijo ministrstvo za sredstva za zaposlitev spremljevalca, menda kar običajno dobijo odgovor, da mora šola delovno mesto zapolniti z obstoječim kadrom ali se obrniti po pomoč na občino ali kakšno nevladno organizacijo. Zakonodajalci si torej delo spremljevalca avtističnega otroka predstavljajo kot delovno mesto, na katerem se lahko izmenjuje celo več oseb – vsi zaposleni, ki jim v danem šolskem letu primanjkuje ur. Ta interpretacija je seveda nadvse varčna, zagotovo pa koristi le državnemu proračunu in nikakor ne avtističnemu otroku, za katerega spremljevalec ni nikakršen nadstandard ali luksuz, temveč temeljna potreba.
Kako je zdaj poskrbljeno za vašega sina?
Za Andraža skrbi asistentka, zaposlena le 30 ur na teden prek pilotnega projekta, ki se financira iz evropskih sredstev in na katerega so se lahko prijavili le težko zaposljivi kandidati, mlajši od 29 let. Za Andraža letos torej ne skrbi spremljevalec, čeprav mu tako imenovani začasni spremljevalec pripada po pravnomočni odločbi o usmeritvi. Za prihodnje leto za zdaj nimamo še prav nobenih informacij, kako – če sploh – bo stvar urejena takrat. Takšna negotovost bi bila nevzdržna za vsakogar – za tako občutljive ljudi, kot so otroci z motnjo avtističnega spektra, pa pomeni nepopravljivo škodo.
