Po sledi gradnje onkološkega inštituta

Ljubljana – Malomarno, neresno delo, tudi naklepno ravnanje, zaznamovano z moralno oporečnimi in tudi kaznivimi dejanji, ki so povzročila veliko premoženjsko škodo, so le nekateri sestavni elementi naložb v zdravstvu. To prakso je treba spremeniti. Kako?

Na ministrstvu, kjer so bili v preteklosti na tem področju marsikdaj najbrž neodzivni, so se zdaj povezali s Komisijo za preprečevanje korupcije, v pripravi pa je tudi pravilnik, s katerim bodo določili pravila igre na področju investicij. »Gradnja onkološkega inštituta je prototip tega, kar se ne sme dogajati, pa se žal je,« po ponovni proučitvi vseh zapletov pri novi gradnji Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana poudarja minister za zdravje Tomaž Gantar, ki se zaveda, da v zgodbi o gradnji OI ne more odkrivati tople vode. Ker pa je pred mesecem dni v jari kači nepravilnosti zaradi prežrte cevi znova začela puščati voda – nujna sanacija vodovodnega omrežja pa je še v pripravi –, so na ministrstvu izvedli celovito preverbo te naložbene zgodbe, nikakor pa ne edine takšne pri nas.

Šolski primer nedopustnega

Na onkologiji se je gradnja, ki naj bi bila po prvotnih načrtih končana v treh letih, zavlekla na enajst let, prvotni gabariti so se s 37.430 razširili na 48.000 kvadratnih metrov, cena pa se je z začetnih 22 povečala na 49 milijonov evrov. Ti podatki so javnosti poznani, v številnih revizijah že ničkolikokrat preigrani, a kljub temu niso vodili v sankcije. Se bo zdaj kaj spremenilo?

»Bo!« zagotavlja minister, saj da bodo na ministrstvu v teh dneh sprejeli navodila za izvajanje investicijskih projektov. V teh navodilih bodo »natančno opredeljene aktivnosti, organiziranost in odgovornost ter vzpostavljeni nadzorni mehanizmi pri vodenju investicijskih projektov«. Na tej podlagi bodo izvajali tako sanacijo vodovoda na OI kot tudi vse investicije v zdravstvu nasploh.

Sanacija vodovoda in bančno jamstvo

Sanacijo vodovodnega omrežja OI naj bi začeli na začetku leta 2013. Za pripravo projektne naloge sanacije je bilo izbrano podjetje I. S. P., družba z omejeno odgovornostjo iz Kamnika. Projektant bo nalogo končal letos, sledili bosta revizija projekta in izvedba razpisa za izbor izvajalca sanacije.

Neunovčeno je še bančno jamstvo, namenjeno odpravi napak, odkritih v garancijski dobi. Znaša 2,2 milijona evrov. Manjši del garancije je zapadel v času ministrovanja Boruta Miklavčiča. Pri tej garanciji je zanimivo, da je bila izdana zgolj na prvotno predvideno vrednost projekta, zato pomeni manj kot pet odstotkov končnega pogodbenega zneska. Ministrstvo jo bo unovčilo takoj, ko bo znana vrednost sanacije vodovodnega omrežja, za katero bo ta denar tudi porabljen.

In kaj je povzročilo nedopustno slabo stanje tega omrežja, ki vodi v ponavljajoče se bakterijske okužbe? Pomanjkljivo projektirana in ponekod pomanjkljivo izvedena izolacija ter nenačrtovan in neizveden sistem za preprečevanje bolnišničnih okužb v osnovnem projektu, povzema minister in dodaja: »V osnovnem projektu ni bila načrtovana termoregulacija cirkulacije tople vode in je bila izvedena šele naknadno, atestov ni …« Pri tem projektu je bilo veliko strokovno spornih tehničnih rešitev. Gantar opozarja, da je takšno prakso treba spremeniti v srži in vzpostaviti mehanizme za celovit nadzor, kajti »tudi ministrstvo za zdravje kot investitor je bilo v marsičem krivo za takšen način gradnje«.

Malomarno, neresno, naklepno …

Zato želijo zdaj na resornem ministrstvu spremeniti nezapisana, nedopustna, a vsesplošno uporabljana pravila igre na tem področju – »gradenj á la carte«. Naj ob tem spomnimo, da je bila samo gradnja OI »nadgrajena« s kar 23 aneksi.

Ugotavljanje krivde in odgovornosti za nazaj pa zagotovo ne bo hvaležno delo, kar potrjuje tudi dosedanja praksa, po kateri so se vsi odgovorni drezanju v to občutljivo področje še najraje izognili. Po dogovoru z ministrstvom za zdravje bo zdaj zadevo prevzela državna Komisija za preprečevanje korupcije, ki je že ugotovila, da je v primeru OI »z vidika korupcijskih in ekonomskih tveganj v prvi vrsti odpovedal notranji nadzor, izkazana pa je bila tudi očitna neodzivnost odgovornih oseb na revizorske in supervizorske ugotovitve v preteklosti«. Po oceni komisije – ki bo po ministrovih besedah koordinirala vse nadaljnje postopke, tudi glede pregona, v sodelovanju s policijo – je pri izvedbi projekta gradnje onkologije nastala velika premoženjska škoda, ki jo je mogoče ovrednotiti tako ekonomsko kot pravno.

Kot pediatrična klinika in urgenca, ki je še ni?

Podobna naložbena kalvarija (je) spremlja(la) tudi gradnjo pediatrične klinike in urgence UKC Ljubljana. Ministrstvo za zdravje je letos vodstvu UKC odvzelo pooblastila za vodenje investicije projekta DTS oziroma nove urgence, ker so »ugotovili, da investicija poteka podobno kot na onkološkem inštitutu, od neracionalnega povečevanja kvadrature z 20.000 na 49.000 kvadratnih metrov do podražitve s 34 na 140 milijonov evrov. Tudi to je neracionalna poraba denarja v zdravstvu. Zato ni prav nič čudno, da nove urgence še zdaj ni,« trdi Tomaž Gantar.

Po drugi strani pa je zdajšnji uvid v »malomarno, neresno delo, delno pa tudi naklepno ravnanje vpletenih«, kot vidi Gantar odstopanja pri naložbi v novogradnjo onkološkega inštituta, pozen. V letih od 1996, ko je bila sklenjena osnovna pogodba, se je zgodilo veliko. Marsikaj pa tudi zastaralo.