Po smrti Haiderja še hujši časi za manjšino?

Celovec - Na politični ravni je leto 2008 za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem minilo brez enega samega resnega premika, a tudi brez pretresa. Postavljena ni bila nobena nova dvojezična krajevna tabla, na septembrskih državnozborskih volitvah ni slavil noben koroški Slovenec, vsi upi pa so zdaj usmerjeni na čas po volitvah v celovški deželni zbor.

Na avstrijskem Koroškem bodo novi deželni parlament in tudi novega deželnega glavarja volili 1. marca prihodnje leto - vsa upanja na rešitev nakopičenih problemov slovenske manjšine so zdaj usmerjana v čas po njih.

Ko ne bi izkoristili poslanci Zavezništva za prihodnost Avstrije (BZÖ) zadnje seje deželnega zbora avstrijske Koroške pred koncem leta za to, da so skupaj z edinim poslancem svobodnjaške stranke (FPÖ) in s tremi od štirih poslancev ljudske stranke (ÖVP) sprejeli resolucijo proti kakršnikoli novim dvojezičnim krajevnim tablam v deželi, bi se to leto končalo celo brez ene same odmevne politične obravnave tega večnega vprašanja na severni strani Karavank. Sedem let po prvi odločbi ustavnega sodišča o dvojezičnih krajevnih tablah in 53 let po podpisu Avstrijske državne pogodbe (ADP) obveznosti iz njenega sedmega člena za dvojezične krajevne napise torej še vedno niso izpolnjene.

Nova avstrijska vlada, ki jo po predčasnih septembrskih državnozborskih volitvah še naprej sestavljata socialdemokratska stranka (SPÖ) in ljudska stranka (ÖVP), je v svoj vladni program sicer zapisala, da se bo lotila reševanja tega vprašanja v soglasju z vsemi "bistvenimi dejavniki" na avstrijskem Koroškem. A ta namen so v koalicijske pogodbe tako ali drugače zapisali tudi prejšnje avstrijske vlade, vendar brez uspeha.

Po smrti Haiderja še hujši časi za manjšino?

Doslej je veljalo prepričanje, da je največji zaviralec pri reševanju te problematike dolgoletni deželni glavar avstrijske Koroške Jörg Haider. Večkrat je tudi obljubil, da na avstrijskem Koroškem ne bo nobene nove dvojezične table, dokler bo on glavar. A po njegovi nenadni smrti so njegovi nasledniki - položaj deželnega glavarja je podedoval Gerhard Dörfler - takoj hiteli zatrjevati, da bodo nadaljevali Haiderjevo pot. Da torej kljub vsega skupaj 18 odločbam avstrijskih ustavnih sodnikov ne nameravajo dovoliti postavitve niti ene same nove table z nemškim in slovenskim imenom kraja.

V letošnjem letu se je za poslanca v avstrijskem parlamentu potegoval zagovornik koroških Slovencev in drugih manjšin, odvetnik Rudi Vouk, ki je bil doslej v ozadju vseh odločb ustavnega sodišča o dvojezični topografiji. Vouk je na septembrskih predčasnih parlamentarnih volitvah nastopil kot glavni kandidat spet oživljenega Liberalnega foruma na avstrijskem Koroškem, a pičla dva odstotka podpore, ki ju je prejela stranka, sta bila odločno premalo za Voukov prodor v središče avstrijske politike. Žal mu za kandidaturo vseeno ni, saj meni, da je edinole tako bilo mogoče v volilnem boju obravnavati tudi manjšinska vprašanja.

Drugi vidni koroški Slovenec na avstrijskih volitvah, Mirko Messner, je pri Komunistični stranki nastopil celo kot glavni kandidat po vsej državi. Uspeha tudi on ni imel. Stranki je na volitvah svoj glas namenil manj kot odstotek volivcev.

Dvojezični pouk vse boj privlačen

Na avstrijskem Koroškem se je v letu 2008 povečal delež tistih otrok, ki so v ljudskih šolah prijavljeni k dvojezičnemu pouku. V prvih štirih šolskih letih se poleg nemščine uči slovenščine rekordnih 41,12 odstotka otrok. Manj razveseljiv za slovensko narodno manjšino je podatek, da dve tretjini teh otrok ob vstopu v šolo slovenskega jezika sploh ne obvladata. Medtem ko torej narašča pri nemško govorečih Korošcih zanimanje za učenje slovenščine - nenazadnje zato, ker si za svoje otroke obetajo boljše poklicne možnosti, število koroških Slovencev še naprej upada.

Odločilno vlogo pri asimilaciji so nedvomno imele ravno za vse obvezne ljudske šole, kot je to v svoji habilitacijski nalogi, ki je izšla letos, dokazal profesor pedagogike na celovški univerzi Vladimir Wakounig. 2008 je minilo točno 50 let, odkar so na pritisk nemškonacionalnih sil leta 1958 omogočili odjavo od pouka slovenščine, leta 1959 pa so pogoje celo obrnili in za pouk slovenščine uvedli posebne prijave. Dvojezičnega pouka, ki je bil po letu 1945 obvezen za vse otroke na jugu avstrijske Koroške, se je poslej udeleževalo le še malo otrok, pa še ti so bili v preteklosti pogosto izpostavljeni napadom.

Leta 2008 je minilo 45 let od prve mature na celovški Slovenski gimnaziji, ki je bila - kot to predvidevajo določila ADP - ustanovljena leta 1957 in je vsa leta od ustanovitve osrednja izobraževalna kovnica slovenske skupnosti. Brez nje se danes koroški Slovenci ne bi mogli ponašati s podatkom, da imajo glede na preostalo prebivalstvo avstrijske Koroške nadpovprečno stopnjo izobrazbe. In brez Slovenske gimnazije bi bili koroški Slovenci precej šibkejša skupnost.

Kljub zastojem in zagatam na politični ravni med koroškimi Slovenci je bilo v letu 2008 precej bolj živahno v kulturnem in siceršnjem družbenem življenju. Le da je tisto manj spektakularno od političnih zapletov. In zato kljub večji plodnosti manj opazno.

Več si lahko preberete tudi o slovenski manjšini v Italiji, na Hrvaškem in Madžarskem.