Tiskane izdaje
Ljubljana – Vrnitev Primorske k matični domovini je posledica dolgotrajnega prizadevanja Slovencev po skupni nacionalni državi. Ta napor je neposredno povezan s tem, da se zadrži politični prodor italijanske države na Balkan in vzhodne obale Jadrana. Zato je bilo potrebnih kar 22 let po drugi svetovni vojni, da sta obe državi – Italija in takratna Jugoslavija – dokončno uredili svoje meje.
Raznarodovalna in ekspanzionistična politika Kraljevine Italije je na slovenskem etničnem ozemlju dobila velik zagon po propadu Avstro-Ogrske. Po prvi svetovni vojni je celotna Primorska – skladno s tajnim sporazumom Britancev in Italijanov – pripadla italijanski kraljevini. Med priključitvijo primorja Italiji se je tudi uveljavilo ime Primorska. Italijanska vojska je do leta 1920 zasedla vse ozemlje do črte Trbiž–Predel–Mangart–Podbrdo–Idrija–Snežnik–Kvarner, ponekod pa je to črto celo prekoračila.
Ekspanzionizem zahodnih sosedov se je še okrepil z nastopom fašistične oblasti v Italiji (1922), ki je še stopnjevala protislovensko politiko na območjih, ki si jih je Italija priključila (tako imenovana Julijska krajina je obsegala Trst, Goriško, celotno Istro in nekdanje avstrijske okraje: idrijskega, postojnskega, ilirskobistriškega in trbiškega.)
V takšnih geopolitično zelo neugodnih razmerah so morali Primorci počakati do druge svetovne vojne, ko so se razmerja sil na tem območju začela prevešati v korist Slovencev. Prvega maja 1945 so IX. korpus, odredi IV. Jugoslovanske armade in delavski bataljoni, ki so delovali pod okvirom Osvobodilne fronte, osvobodili Trst in Gorico, nato pa še celotno Istro. Konec vojne so Primorci tako pričakali na strani zmagovitih zavezniških držav in začel se je diplomatski boj za zahodno mejo.
Praznik brez Trsta
Praznik, ki ga slavimo danes, zaznamuje 15. september 1947, ko je bila v Parizu uveljavljena mirovna pogodba med Italijo in Jugoslavijo, ki je Jugoslaviji, s tem pa Sloveniji, dodelila velik del Primorske. Tako je Jugoslaviji pripadla vsa zahodna Slovenija, Istra južno od reke Mirne in jadranski otoki. Zaradi vse večjega hladnovojnega razkola med zahodnimi in vzhodnimi zavezniki je ostalo nerešeno vprašanje Trsta in severne Istre. To ozemlje je bilo razglašeno za nevtralno državo, imenovano Svobodno tržaško ozemlje.
Takšne razmere na naši zahodni meji so trajale do leta 1954, ko je bilo Svobodno tržaško ozemlje de facto razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. Z londonskim memorandumom, ki je bil podpisan tega leta, je vojaška uprava v conah A in B Svobodnega tržaškega ozemlja prešla na civilne institucije obeh držav. Italijanska civilna uprava se je razširila na veliko večino ozemlja cone A, iz katere se je umaknila angleško-ameriška vojska; jugoslovanska civilna uprava pa na celotno cono B, ki jo je zasedala jugoslovanska vojska od umika iz Trsta junija 1945.
Z uveljavitvijo takšne rešitve je Slovenija – glede na stanje pred 2. svetovno vojno –, ko je bilo to območje pod italijansko oblastjo, ponovno pridobila svoboden izhod na morje in svoj del obalnega ozemlja. Takšna razmejitev je bila mednarodnopravno dokončno potrjena leta 1977, ko sta obe strani podpisali osimske sporazume.
