Nekatere učiteljice učence na počitnice pospremijo z nasvetom, naj v prihodnjih brezskrbnih tednih ne pozabijo na šolo in naj vendarle rešijo kakšen račun. Specialni pedagog Juhant pa pravi, naj bodo počitnice res počitnice: »Za šolo se je treba pripravljati, ko je treba kupiti stvari. To je vse. Za vse drugo je pa najbolje, da se šola začne prvi dan, ko se začne pouk. Nič prej.« Zakaj ne bi že prej kakšen teden ali dva vsaj malo pregledali že predelano snov? Juhant pripravo primerja z odhodom k zdravniku: »Če veste, da boste otroka peljali k zdravniku, ki je lahko tudi huda izkušnja, ga ne boste pretirano pripravljali, ker vam ga bo uspelo spraviti ob živce in bo potem zelo nemiren. Enako je s šolo. To je nekaj, kar pride na vrsto in s tem se ni treba obremenjevati.«
Podobno pravi učiteljica Bojana Potočnik, ki poudarja, da se počitnice ne imenujejo počitnice brez razloga: »Izhajajo iz pomena oddahniti si, prekiniti z delom. In šola je delo, zato med počitnicami odsvetujem razno reševanje delovnih zvezkov, ki vam jih za boljše dosežke v nakupovalnih centrih nastavijo pred blagajne poleg žvečilnih gumijev. Priporočam pa branje – a ne knjig za domače branje za naslednje šolsko leto, to se počne med šolo –, kajti prepričana sem, da sem se v življenju največ naučila z lastnim branjem in raziskovanjem, pa naj gre za leposlovje ali strokovno, poljudnoznanstveno literaturo. Strastni bralci so v življenju uspešnejši, kar potrjujejo tudi znanstvene raziskave. In ko postaneš res bralec, se ti odpira obzorje, postaneš raziskovalec, ena knjiga te vodi do druge …«
Potočnikova svoji deklici spodbuja k branju med počitnicami: »Knjige nas spremljajo vsak počitniški dan, tudi na potovanju, na počitnicah pri babici … Vzgojila sem ju, da tako kot vedno vzameta s seboj zobno ščetko, vzameta s seboj tudi knjigo.« Juhant dodaja, da se je med počitnicami treba odpočiti od šolskega dela, ne pa dela nasploh: »Počitnice pomenijo, da otroci delajo druge stvari. Da bodo pospravljali, pomagali v gospodinjstvu, da se bodo naučili obrezati živo mejo, pokositi travo, da bodo vsak dan skrbeli za domače živali, ki so jih hoteli imeti …« Prav s takim vsakodnevnim delom bodo pridobivali delovne navade, ki jih bodo nujno potrebovali med šolskim letom.
»Brez panike. Šolsko leto je dovolj dolgo, da bodo otroci naredili vse. Lahko pričakujemo ugoden učni rezultat, če otroka opremimo z osnovnim orodjem za to. Osnovno orodje pa so delovne navade.«
Marko Juhant
Marko Juhant
O šoli realno in brez motiviranja
Dejstvo, zakaj si starejši malo manj želijo nazaj v šolske klopi ali da so vsaj manj evforični kot prvošolčki, je razumljivo, pravi Juhant. Otrokom šole velikokrat ne predstavijo realno: »Starejšim je jasno, da šola v glavnem ni Gardaland. Mlajšim pa se včasih malo na škodo pripoveduje, kako bo vse krasno, super in enkratno. Šola je 'šiht'. To je delo v delavnici, v kateri je 25 sodelavcev in en šef. Otroci se morajo prilagoditi. Ključno za prvošolce je, da starši ne rečejo: 'Zdaj boš pa vse igrače pospravila, ne boš se več igrala, ker zdaj bo pa šola in samo resno delo.' To je napaka. Otroci se bodo namreč še dolgo igrali, ker brez igre tudi pravega razvoja ne bo. Šolo je treba predstaviti realno. Potem bodo otroci povedanemu tudi verjeli.«
Da je šola delo, naj ugotovijo prvi dan. Če morajo že prvi šolski dan prinesti vse učbenike, delovne zvezke in druge potrebščine v šolo, je pravi čas za pripravo zadnji konec tedna pred začetkom šole, sicer pa prvi šolski dan, svetuje Juhant: »Prav je, da imajo vsak dan, kadar je pouk, po šoli popoldne neke obveznosti. In to se začne prvi dan in se pri tem vztraja. Učenje ni nekaj, kar se motivira, to se ukaže. Tako kot ukažemo otroku, da si mora umivati zobe ali da gre čez cesto na prehodu za pešce in pri zeleni luči. Za te reči jih ne motiviramo, ampak ukažemo.«
Zdrava pamet pri potrebščinah
Nekatere šole poleg zahtevanih delovnih zvezkov, večina otrok si učbenike izposodi v šoli, natančno določi tudi, kakšne zvezke naj starši kupijo otrokom. Šola, na primer, zahteva 80-listni zvezek, ki je morda ob koncu šolskega leta napol prazen. Bojana Potočnik svetuje uporabo zdrave pameti: »Če kot mati dobim tovrstne napotke, jih ne upoštevam več, sem jih pa dolgo, ker sem mislila, da tako mora biti. Zahteva po stolistnih zvezkih se mi zdi zelo nespametna, sploh če pomisliš, da ima osmošolec 14 oziroma 15 predmetov. Tudi ne kupujem tako imenovanih zvezkov za učenje tujih jezikov, ker gre za navadne zvezke A5, ki imajo strani razdeljene v stolpce in zraven priložen navaden kartonček z okencem za prekrivanje besed, stanejo pa skoraj štirikrat več kot navaden zvezek. Hči si črte v zvezku naredi sama. Apetiti nekaterih učiteljev so pri izbiri gradiv in pripomočkov, ki jih naprtijo staršem, res preveliki.«
Včasih v papirnici dobijo prevelike apetite tudi otroci in celo starši. »Namesto da bi kupili šest osnovnih barvic, kupijo otroku 24 barvic, potem se pa razburjajo, ko niso ošiljene. Prav je, da so otroci pri nakupih zraven in da se tudi tako učijo, da nekaj je na voljo, vendar vsega ne morejo dobiti. Že doma se je treba odločiti, kaj boste kupili. Radirka mora biti, lahko pa starši upoštevajo željo otroka in mu kupijo radirko, ki ima, recimo, podobo Elze iz risanke, ampak ne potem še ene navadne zraven,« razlaga Juhant.
Marko Juhant, specialni pedagog:
»Starejšim je jasno, da šola v glavnem ni Gardaland. Mlajšim pa se včasih malo na škodo pripoveduje, kako bo vse krasno, super in enkratno. Šola je 'šiht'. To je delo v delavnici, v kateri je 25 sodelavcev in en šef.«
»Starejšim je jasno, da šola v glavnem ni Gardaland. Mlajšim pa se včasih malo na škodo pripoveduje, kako bo vse krasno, super in enkratno. Šola je 'šiht'. To je delo v delavnici, v kateri je 25 sodelavcev in en šef.«
Spet ti delovni zvezki!
Ministrstvo za šolstvo vsako leto namenja sredstva za obnovo učbeniškega sklada za vse razrede osnovne šole, letos za to namenja pet milijonov evrov. Lani so začeli izvajati prakso, da namenijo sredstva tudi za nakup učnih gradiv za prvošolčke, letos bodo delovne zvezke brezplačno dobili tudi vsi drugošolčki. Razlike med posameznimi šolami so velike, in kot pravi Potočnikova, to »vnaša v javni sistem šolstva veliko nezaupanje, še posebno ker delovnih zvezkov strokovni svet za splošno izobraževanje ne potrjuje, zato na tem področju res ni nobenega nadzora in se tako v imenu učiteljske avtonomije marsikaj znajde na obveznih šolskih seznamih«. Delovni zvezki so nočna mora številnih staršev, v lanskem šolskem letu so po podatkih Zveze aktivov svetov staršev Slovenije za delovne zvezke največ odšteli starši osmošolcev. Povprečno so za delovne zvezke v osmem razredu plačali 83,52 evra, najvišja cena je bila 150,62 evra in najnižja 14,45 evra. Nekatere šole delovnih zvezkov v prvih štirih razredih v preteklem šolskem letu niso uporabljale. Zakaj torej država ne bi plačala delovnih zvezkov otrokom v tretji triadi, na ministrstvu ne pojasnjujejo, pišejo pa, da je »v pripravi prenova veljavnega pravilnika o upravljanju učbeniških skladov, ki naj bi z novim šolskim letom v marsičem olajšala upravljanje učbenikov in drugega učnega gradiva«.
Bojana Potočnik, učiteljica OŠ Franja Malgaja Šentjur:
»Med počitnicami odsvetujem reševanje delovnih zvezkov, ki vam jih za boljše dosežke v nakupovalnih centrih nastavijo pred blagajne poleg žvečilnih gumijev. Priporočam pa branje.«
»Med počitnicami odsvetujem reševanje delovnih zvezkov, ki vam jih za boljše dosežke v nakupovalnih centrih nastavijo pred blagajne poleg žvečilnih gumijev. Priporočam pa branje.«
Bojana Potočnik, ki poučuje slovenščino, že v preteklem šolskem letu v 9. razredu delovnih zvezkov ni uporabljala in tako bo tudi v prihodnje: »V 9. razredu je veliko ponavljanja že usvojenih jezikovnih pojmov, pouk književnosti je zasnovan kronološko, za ta pregled pa sem si gradiva ustvarila sama.« Dodaja, da čeprav so predmeti uradno enakovredni, v praksi niso: »Moji tezi pritrjuje celo nacionalno preverjanje znanja, saj se pri vpisu v srednjo šolo štejejo samo dosežki iz matematike in slovenščine, iz tretjega predmeta, ki pa je lahko katerikoli drug osnovnošolski predmet, pa ne. Zato sem prepričana, da vsi ti predmeti ne potrebujejo delovnih zvezkov. Kot mati sem videla že res slabe delovne zvezke, vendar se učiteljica na roditeljskem sestanku ni dala omehčati, da delovni zvezki za vse predmete niso potrebni.«
Z ministrstva poudarjajo, da so učitelji pri pripravi predlogov, katere delovne zvezke in učna gradiva bodo uporabljali, avtonomni, starši pa lahko prek sveta staršev pomembno vplivajo na izbiro. Potočnikova opozarja, da se avtonomija učiteljev tudi zlorablja: »Starši smo se na roditeljskem sestanku odločili, naj dodatni delovni zvezek Znam za več kupi, kdor želi, in da se ga pri pouku ne bo uporabljalo. Čez nekaj dni so na svetu staršev sprejeli dodaten sklep, da bodo dodatni delovni zvezek uporabljali pri pouku, čeprav ga ne bodo imeli vsi učenci. Za tiste, ki ga ne bodo imeli, bo učiteljica pripravila vaje. Dobesedno so izsilili, da ga bomo vsi kupili, saj nihče ne bo hotel izpostavljati svojega otroka. Sovražim, ko se učiteljeva avtonomija zlorablja.«
Ministrstvo odgovarja, da je priporočila učiteljem izdal zavod za šolstvo: »Ta ne priporoča uporabe vseh učil na trgu. Hkrati priporoča razmislek o smotrnosti pretirane uporabe učnih gradiv v prvi triadi osnovne šole.«
Samo brez panike
Čeprav vas morda mika, da bi otroka pred začetkom šole posadili za mizo, da naredi nekaj matematičnih vaj in napiše spis o tem, kaj je počel med počitnicami, bo bolje, če ima še nekaj prostih dni. V tem času pa se lahko pogovorite o obšolskih dejavnostih, pravi Juhant: »To je prava tema za počitnice. Če hodijo v glasbeno šolo, nimajo velike dileme, če so le kolikor toliko navdušeni. Sicer pa se odločite za dve prostočasni aktivnosti. Več ne, sicer bo mama le taksi, časa za naloge pa potem ne bo. Ker starši otroka na prostočasne dejavnosti gotovo vozijo, saj so zanje plačali, zdaj pa naj še nekaj dobijo.«
Za prihajajoče šolsko leto pa Juhant svetuje: »Brez panike. Šolsko leto je dovolj dolgo, da bodo otroci naredili vse. So sposobni, saj so vaši. Od otrok lahko pričakujemo neverjetne stvari, če jih opremimo za to, da jih zmorejo početi. Lahko pričakujem ugoden učni rezultat, če otroka opremim z osnovnim orodjem za to. Osnovno orodje pa so delovne navade.«