Tiskane izdaje
Arheologi biroja Magelan Skupina pod vodstvom Luke Rozmana so preiskavo majhnega dela obrambnih jarkov končali včeraj. »Zagotovo gre za povojne poboje. Veliko pokojnih je imelo zapestja zvezana z žico. Glede na gumbe in povoščen papir z imeni sklepamo, da so v jarkih pripadniki ustašev in hrvaških domobrancev. Ti so se umikali proti Avstriji, pobiti pa so bili na hitro. Naleteli smo tudi na identifikacijsko številko borca vojske NDH, poskušali bomo ugotoviti, kdo natančno je bil,« je dejal Rozman.
Kaj bodo pokazali posnetki Britancev?
Koliko trupel je še v neraziskanih obrambnih jarkih okoli gradbene jame, za zdaj niti približno ni znano. Podatek o dolžini obrambnih jarkov bodo razkrili posnetki britanskih zračnih sil, narejeni v letih 1943 in 1944, ki bodo kmalu objavljeni na spletu in javno dostopni.
Znotraj ograje letališča sta vsaj še dve grobišči, pravi vodja vladne komisije za prikrita grobišča Jože Dežman: »Domneva je, da je bil ves obrambni sistem okrog takratnega letališča uporabljen za pobijanje. Težko je reči, koliko ljudi je bilo tukaj likvidiranih. A skupaj z mrtvimi v Krakovskem gozdu je žrtev več tisoč.«
JLA je prikrivala grobišča
V državnem registru je evidentiranih približno 600 vojnih grobišč. Trupla v Cerkljah ob Krki do aprila, ko so gradbinci naleteli na prvih devet okostij, niso bila del uradne statistike. Po Dežmanovih besedah strokovnjaki dokazov za poboje niso imeli, možnost pokola v Cerkljah ob Krki jim je nekoč omenila le neka študentka: »Po policijski preiskavi je jasno, da so znotraj kasarne zelo dobro poznali to zgodbo.«
»Aprila je moški, rojen leta 1945, ki je vojaški rok v Cerkljah ob Krki služil leta 1963, policiji zaupal, da so v vojašnici na okostja naleteli med kopanjem jarka ob ograji vojašnice,« razkriva arheološki sodelavec Draško Josipovič: »Dežurni oficir je dejal, da je treba ostanke zagrniti in na njih pozabiti.«
Arheologove besede je potrdil kriminalist Pavel Jamnik in dodal, da je podobno zgodbo policiji zaupal še nekdo. Letnice, ko je vojska drugič naletela na kosti in poboje drugič načrtno prekrila pred javnostjo, Jamnik ni hotel izdati: »Primera sta se zgodila v času Jugoslavije. Da bi se to zgodilo po letu 1991, ni logično, saj do začetka obnove letališča pred leti gradbenih posegov tukaj ni bilo.«
»Država se mora nehati norčevati«
Arheologi ob včerajšnjem koncu preiskave na območju gradbene jame niso znali povedati, ali bodo nadaljevali preiskavo v še zasutih jarkih. Dežman je novo zahtevo za sondiranje obrambnih jarkov in za nadaljevanje izkopavanj na ministrstvo za delo poslal včeraj zjutraj. Odgovora še ni dobil.
Bojan Železnik z ministrstva za delo je dejal, da prvo delno poročilo o dognanjih arheologov pričakuje danes, odločitev o morebitnem nadaljevanju preiskave pobojev pa bo znana v prihodnjih dneh.
»Država se mora nehati norčevati. To je vojašnica ene od članic zveze Nata. Slovenijo zavezujeta tako ženevska konvencija kot zdrava pamet,« je odločen Dežman: »Prehod v normalno stanje pomeni sondiranje jarkov, da se določi obseg grobišča.«
Hrvaška se mora odločiti, kam s pobitimi
Žrtve likvidacij so Hrvati. Zato, pravi Dežman, mora Slovenija ukrepati v skladu s sporazumom, ki ga je leta 2011 podpisala s sosedo: »Hrvaška bo morala opredeliti svojo politiko do grobišč, ki so njena. Skrajno neprimerno bi bilo, da bi slovenska stran zadevo zdaj kar končala.«
Nemci svoje mrtve pokopavajo v Celju, Kranju in Ljubljani, Italijani jih vozijo v Redipulj, pravi Dežman: »Hrvati so zgradili cerkev hrvaških mučencev v Udbini. Morda bodo hoteli kosti prepeljati na Hrvaško, morda bodo grobišča hoteli urejati tukaj. To pa pomeni, da moramo pri njihovem urejanju pričakovati vložek Hrvaške. Če se ta opredeli, da okostja ostanejo v množičnih grobiščih, bo to za vojaško letališče nova težava. Ali se spodobi, da vojašnica stoji na grobišču ali pa bomo posmrtne ostanke prekopali?« se sprašuje Dežman.
V brežiški občini grobišče tudi v Mostecu
Zunajsodni poboji v Cerkljah ob Krki niso edini, ki so se množično dogajali na območju današnje brežiške občine. Jeseni 2010 je država po desetletjih pričanj domačinov o strelih med majem in oktobrom 1945 sondirala obrambne jarke v Mostecu pri Dobovi. Število mrtvih ni znano, ugiba se, da jih je od 3000 do 10.000.
»V Mostecu se v treh letih ni zgodilo tako rekoč nič. Problem bo nastal pri gradnji HE Mokrice, saj je nekaj trupel zakopanih v strugi reke Save,« pravi Dežman: »To je veliko grobišče, a verjetno ne sodi med največja.«
