Tiskane izdaje
Štiričlanska družina z dvema odraslima in dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti v letu 2007 vsaj 1040 evrov razpoložljivega dohodka na mesec, da je živela nad pragom revščine, je danes na novinarski konferenci v Ljubljani povedala Stanka Intihar iz oddelka za statistiko življenjske ravni na statističnem uradu.
Ob tem je opozorila, da prag tveganja revščine ni določen vnaprej v absolutnem znesku, temveč so ga statistiki izračunali na podlagi razpoložljivih dohodkov na odraslega člana v vseh gospodinjstvih. Tako izračunana stopnja ni kazalnik absolutne revščine, temveč meri neenakost znotraj populacije. Ne pokaže torej, koliko prebivalcev je dejansko revnih, temveč koliko jih ima nižji dohodek od izračunanega praga, je pojasnila Intiharjeva.
Podatki o stopnjah tveganja revščine glede na delovno intenzivnost gospodinjstva so pričakovani in kažejo, da so bila v najslabšem položaju gospodinjstva brez delovno aktivnih članov. Tako je pod pragom revščine živelo 54,5 odstotka oseb iz gospodinjstev brez delovno aktivnih članov in z vzdrževanimi otroki ter 30,6 odstotka oseb iz gospodinjstev brez delovno aktivnih članov in brez vzdrževanih otrok.
Pod pragom je lani živelo 35,9 odstotka brezposelnih oseb, 20,1 odstotka upokojenih žensk ter 19,1 odstotka drugih neaktivnih oseb, pa tudi 16,3 odstotka samozaposlenih oseb. Glede slednjih je Intiharjeva opozorila, da že v uradne evidence prijavljajo manj dohodkov, kot jih imajo. "To so podjetniki, ki se vozijo v luksuznih avtomobilih, po statističnih izračunih pa zapadejo pod prag revščine," je povedala. Med samozaposlene se sicer uvrščajo tudi kmetje.
Od vseh gospodinjstev so bila v najslabšem položaju enočlanska gospodinjstva. Pod pragom je živelo 39,4 odstotka oseb iz enočlanskih gospodinjstev, med katerimi so s 47,1-odstotno stopnjo tveganja revščine še posebej izstopale starejše ženske.
Glede na leto 2006 so se stopnje tveganja revščine pri skoraj vseh skupinah prebivalstva znižale. Izjema so bile brezposelne osebe, saj se je njihov položaj poslabšal skoraj za tri odstotne točke. Na slabšem so bila tudi enostarševska gospodinjstva z vsaj enim vzdrževanim otrokom, pri katerih se je stopnja tveganja revščine povečala za dobrih šest odstotnih točk, ter najemniki stanovanj (+ štiri odstotne točke). Navedene ogrožene skupine prebivalstva sicer predstavljajo le manjši delež v celotni strukturi prebivalstva.
Če v dohodek ne bi šteli socialnih transferjev, bi se stopnja tveganja revščine podvojila in bi znašala 23,1 odstotka. Če bi od dohodka odšteli še pokojnine, bi se stopnja tveganja revščine še zvišala, in sicer na 39,7 odstotka, je še povedala Intiharjeva ter sklenila, da so socialni transferji torej pomemben dejavnik za zniževanje stopnje revščine.
