Podjetniki za vsako ceno

Dandanes ne veljaš skoraj nič, če nisi podjetnik. Podjetnike - to pa je vsakdo, ki ima tako ali drugačno podjetje - kujemo v nebo. Razlog je precej banalen: značilna za podjetništvo da je zmožnost pridobivanja denarja, denar pa je tisti, ki v kapitalistični družbi daje vrednost človeku. Več ko ima kdo denarja, več je vreden, pri tem pa se tako rekoč vse druge lastnosti zanemarijo. Če se je nekoč, ko je bila hrana še razkošje, kazala uspešnost človeka s (pre)velikim obsegom pasu, se kaže danes z velikostjo ali pa s številom podjetij, ki jih ima. Tako kot je bilo takrat napačno merilo korpulentnost, tako je napačno danes število podjetij. Prej kot na zdravje namreč kaže na bolezen družbene ureditve.

Podjetništvo postane dobesedno družbeno škodljivo, kadar so podjetniki hkrati javni uslužbenci. In prav takšnih podjetij, v katerih razvijajo podjetniško žilico v javnem sektorju zaposleni ljudje, je pri nas vse več. Po eni strani so k tovrstni podjetnosti nagnjeni še posebno tisti, ki imajo z nitmi javne službe zagotovljene vire financiranja za svoja (ali sorodstveno povezana) podjetja, po drugi pa tudi taki, ki se v javnem sektorju (na račun davkoplačevalcev) nekaj naučijo, nato pa hočejo to svoje znanje tržiti še kot podjetniki. Z drugimi ne bi bilo skoraj nič narobe, če bi iz javnega sektorja odšli, ko se odločijo za podjetništvo. A to se praviloma ne dogaja.

Eden takšnih, v medijih izstopajočih posameznikov je visoki uslužbenec Inštituta za javno zdravje, ki je poleg tega še direktor, prokurist in lastnik še vsaj v štirih zasebnih podjetjih. Koliko je med 250 zaposlenimi na tem inštitutu še podobno podjetnih uslužbencev, niti tam ne vedo. Takšne podjetne posameznike najdemo tudi v drugih javnih službah, precej jih je med zdravniki, ki imajo poleg služb v bolnišnicah ali kot koncesionarji (to je seveda tudi javna služba) še svoja podjetja, in tudi med profesorji. Nekateri med njimi so redno zaposleni na javnih fakultetah in ustanavljajo konkurenčne zasebne šole s podobnim programom ter s tem ogrožajo lastno službo. In še bi lahko naštevali.

Kombiniranje javnega in zasebnega prinaša ljudem dvojno (finančno) korist, hkrati pa nezadržno slabi javne službe. Zdravnik se lahko bolniku v bolnišnici posveti stoodstotno ali - če ima druge bolnike kje drugje - le polovično. Kdaj bo bolnik bolje obravnavan, bolj zadovoljen in zato hitreje zdrav, ni treba ugibati. Podobno je tudi z drugimi javnimi službami in uslužbenci. Ne gre le za materialno izčrpavanje javnega sektorja uporaba službenih prostorov, telefona, zvez, poslov), ampak tudi za porabo ustvarjalnih moči zaposlenega. Delovne dvoživke, kakor bi lahko rekli tistim, ki se hkrati angažirajo v javnem in zasebnem sektorju, zato zanesljivo škodujejo javnemu. Če bi ti ljudje tako »begali« znotraj zasebnega sektorja, bi jih že zdavnaj nagnali iz službe ali pa jih kratko malo delovno bolj obremenil. V javnem sektorju ne za eno ne za drugo ni zakonske podlage.

Javni sektor je za državo in uporabnika finančno ugodnejši od zasebnega, ki posluje predvsem za svoj profit. Zato je narobe, da javnih služb ne uredimo in tudi ne zaščitimo. Drugače kot od prejšnje vlade, ki je iz raznih vzrokov poskušala javni sektor razgraditi in ji je to delno tudi uspelo, pričakujemo od sedanje, da se bo ukvarjala z javnimi službami in izboljšala njihovo delovanje. Ena prvih potrebnih potez je zagotovo razmejitev javnega dela od zasebnega.