Podpora z juga

Zgodovinskost obiska srbskega predsednika Borisa Tadića v Sloveniji ni v tem, da je bil to prvi uradni obisk kakega srbskega predsednika v Sloveniji, odkar je samostojna tudi Srbija, kot so obisk označevali v vrhovih slovenske države, temveč bolj dejstvo, da je prvega moža Srbije spremljalo 150 gospodarstvenikov. Prepričljiva številka, ki sama po sebi govori, da so se odnosi med državama v dobršni meri že preselili iz političnih v bolj oprijemljive in učinkovite poslovne vode.

Že podatek slovenskega veleposlaništva v Beogradu, da je bilo v Srbiji lani registriranih že več kot 1500 slovenskih podjetij, je dokaj impresiven in govori o tem, v katero smer so naravnani odnosi med državama. Če k številu slovenskih podjetij v Srbiji dodamo še podatke, da je skupna vrednost slovenskih naložb v Srbiji lani znašala nekaj več kot 1,6 milijarde evrov, leto prej pa nekaj manj kot 1,4 milijarde evrov (s čimer se Slovenija v Srbiji po številu naložb uvršča na prvo mesto, po vrednosti pa na sedmo mesto med tujimi vlagatelji), dobiva slika razmerja med državama še bolj jasne obrise.

V zadnjih desetih letih od padca Miloševićevega režima v Srbiji je Slovenija do največje države iz nekdanje Jugoslavije vodila zelo pazljivo politiko. Ta je odnose iz dokaj sovražnih v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postopno pripeljala do sedanje faze, ko odprtih vprašanj med državama tako rekoč ni več. Med sedanjim Tadićevim obiskom je bil odstranjena še zadnja velika ovira: s podpisom socialnega sporazuma, s katerim obe državi zagotavljata izplačila pokojnin državljanom obeh držav, ki so delali v eni ali drugi državi, je bila odstranjena tudi zadnja možnost, ki bi morebiti lahko ovirala iskanje novih gospodarskih priložnosti slovenskim podjetjem na naložbeno lačnem srbskem trgu.

A svoje je k sproščenim političnim odnosom v zadnjem času prispevalo tudi aktivno sodelovanje slovenske diplomacije pri prizadevanjih po odpravi vizumskega režima za državljane držav Zahodnega Balkana pri vstopanju v Evropsko unijo, ki so bila za Srbijo uspešna. Zato najbrž ne preseneča posredna podpora, ki jo je dobila Slovenija od Srbije pri ta hip najbolj vročem zunanjepolitičnem vprašanju - oblikovanju arbitražnega sporazuma za rešitev obmejnega spora s Hrvaško. S tem, ko je Boris Tadić izrecno poudaril, da tudi Srbija zagovarja pravilo pravičnosti, ki naj bo bilo temelj vseh pogajanj in pogovorov o vseh sukcesijskih vprašanjih po nekdanji Jugoslaviji, vključno z pogovori o določanju mej, je poslal pomembno sporočilo v Zagreb in Bruselj. In to govori, da tudi Srbija ne bo dovolila, da bi brez upoštevanja načela pravičnosti pri dokončni razdelitvi dediščine nekdanje SFRJ in pravične dokončne razmejitve Hrvaška ali katera druga država nekdanje Jugoslavije poskušala samo z golim sklicevanjem na mednarodno pravo kaj doseči zgolj v svojo korist.

Pravzaprav je to najpomembnejše sporočilo s prvega obiska srbskega predsednika Borisa Tadića v Sloveniji. Zgolj zasledovanje lastnih interesov, brez upoštevanja interesov drugih in poskusov iskanja kompromisnih rešitev, je ta del Balkana doživel že pred dvajsetimi leti. Posledice so bile krvave in so regijo pahnile za desetletja nazaj. Zakaj se torej zgledovati po starih vzorcih?

Iz četrtkovega Dela.