Pohlep: nekoč dober, danes legalen

»Baje sem nekoč rekel, da je pohlep dober. Očitno je zdaj zakonit.« – Michael Douglas v filmu Wall Street: Denar nikoli ne spi.

»Vse imamo. Imamo kolibo. Imamo krave. Imamo sosede in tam zadaj imamo tudi polje koruze. In imam otroke in moža. Življenje je popolno, ničesar drugega ne potrebujem.« – Izjava Etiopke Hajlo v članku 
Zvoneta Šeruge v Delovi prilogi Ona.

Notranja ministrica govori o »doslednem pregonu gospodarskega kriminala, saj od državljanov ne moremo pričakovati, da bodo zaupali v pravno državo, če ta učinkovito ne kaznuje posameznikov, ki so obogateli po nezakoniti poti«. Nedvomno živimo v obdobju, v katerem ima gospodarska kriminaliteta odmevno in pomembno vlogo. Trendi razslojevanja državljanov na bogate in revne so vedno hitrejši.

Najhujše oblike gospodarske kriminalitete lahko ocenimo kot posledico tranzicije politično-ekonomske ureditve družbenih odnosov, ki jih zaznamujejo še vedno aktualna (divja) privatizacija, različni stečaji in prisilne poravnave, sumljive dokapitalizacije, ustanavljanje hčerinskih družb in firm – poštnih nabiralnikov v davčnih oazah, nepravilnosti pri javnih razpisih, prestrukturiranje gospodarstva itd. Rezultat teh (ne)zakonitih dejavnosti je prerazdelitev družbene moči in nova faza gospodarskega kriminala, katere posledice so povečana korupcija, erozija morale, odpuščanje delavcev in ne nazadnje pridobivanje vpliva v politiki.

Prevladujoč in pravzaprav temeljni vzrok tega pojava, ki leži v bistvu tržnega gospodarstva, je neizmeren pohlep po ustvarjanju (ne)legalnega dobička in kopičenje bogastva, ne pa izboljšanje slabega ekonomskega in socialnega položaja storilcev in njihovega boja za preživetje. Zato je odzivanje politike na kriminalne pojave nujno in zaželeno, predvsem tako, da ob pomoči stroke sprejme ustrezno zakonodajo in daje podporo organom države, ki se ukvarjajo s tem perečim pojavom. Premalo ostrih besed pa slišimo od premiera, ki mu lahko očitamo marsikatero pomanjkljivost, razen te, da ga pohlep ni premamil in da ne nastopa v nobeni zgodbi, v kateri bi se »omastil«. In prav zato ima veliko moralno pest, s katero bi moral udariti po mizi in prisklednikom iz političnih in gospodarskih lobijev dal vedeti, da bo zdrobil njihovo moč plenjenja države in državljanov.

Plenjenje

Če ste kdaj obiskali državico in kneževino Liechtenstein in njeno glavno mesto Vaduz, ste hitro ugotovili, da tam ni nobene industrije, nobenih tovarn in da popoldne na glavni ulici ne boste srečevali mezdnih delavcev, ki ne najlepše oblečeni, naveličani in utrujeni odhajajo s »šihta«. Opazili pa ste na različnih fasadah notarskih in odvetniških poslovnih stavb polno tablic in poštnih nabiralnikov, popisanih v korporacijsko-pravni latovščini, ki označujejo sedeže različnih gospodarskih družb. Koliko jih je v lasti slovenskih fizičnih in pravnih oseb, naši državni organi ne vedo. Ustanovljene naj bi bile predvsem zaradi ugodnejše davčne zakonodaje. Ampak to ne drži. Skozi kratko zgodovino slovenskega kapitalizma jih poznamo predvsem kot orodje za plenjenje, prerazporeditev in skrivanje bogastva. Očitno je nemška obveščevalna služba imela dober razlog, da je od nekega bančnega uslužbenca iz Vaduza odkupila seznam nemških davčnih utajevalcev, ki so svoje premoženje skrivali v tej oazi »prijaznega podjetništva«.

Množica državnih nadzornih organov, ki bedi nad gospodarsko in finančno dejavnostjo, z redkimi izjemami očitno ne ve, kaj se dogaja za njihovim hrbtom oz. dobesedno nekaj kilometrov čez državno mejo. Svet za nacionalno varnost, ki najraje razpravlja o globalni vojaški varnosti, Afganistanu in podobnih svetovnih temah, bi lahko kakšno sejo posvetil finančni varnosti države, gospodarskih družb in precej obubožanih državljanov oz. delavcev. Bolj kot Al Kaida in afganistanski talibi so ta hip vredni posebne pozornosti kar domači plenilci.

Nadaljevanje gospodarske krize, povezane z nesorazmernim in nelegalnim bogatenjem, občutkom anarhične, nepravične in nepravne države, lahko na ulicah brez poziva Janeza Janše izzove množične uničujoče proteste. Treba je sestaviti register »liechtensteinskih, ciprskih, panamskih, kajmanskih ...« družb, za katerimi se skrivajo domače pravne in fizične osebe, ki se vračajo v Slovenijo po poceni nakupih družbenega bogastva, in najti zakonske možnosti za dodatno obdavčenje in kontrolo njihovih poslov v Sloveniji.

Nadzorni in represivni organi delujejo?

Zato se moramo vedno znova kritično ozreti na posamezne državne institucije. Ali davčna uprava sploh ve, koliko denarja iz sumljivih gospodarskih poslov se odlije v davčne oaze!? Namesto da se njeni uradniki ukvarjajo z minornimi zadevami, kako na primer davčnemu zavezancu, ki ustvarja vse prihodke doma in izdatno prek davkov financira celotno družbo, dlakocepsko preračunavati, ali mu je za neko službeno pot treba priznati veliko ali malo kilometrino, bi Durs moral organizirati ustrezno analitično službo, ki bi servisirala davčne in policijske preiskovalce.

Kriminalistična policija, ki s svojimi pooblastili edina lahko uspešno dokonča preiskave sumov hudega gospodarskega kriminala, ki jih posredujejo drugi državni organi, bo v prihodnosti morala posebno pozornost posvetiti nadaljnjemu razvoju kriminalistične obveščevalne dejavnosti. Spremenjena zakonodaja mora policiji omogočiti dostop do informacij, povezanih s transakcijami denarja gospodarskih družb v okviru različnih navideznih poslov in premetavanja denarja na račune poštnih nabiralnikov v tujini in tudi doma. Nadzorni finančni organi niti približno ne vedo, koliko imamo v državi tihih družb in kdo so tihi družbeniki, niti ni bila nikoli narejena analiza prelivanja finančnih sredstev iz proračuna oz. njegovih uporabnikov na različne gospodarske družbe, sorodstveno ali kapitalsko povezane z množico državnih uradnikov in politikov (to nam čez nekaj mesecev obljublja šef protikorupcijske komisije).

Relevantnih podatkov je dovolj pri Banki Slovenije, poslovnih bankah, uradu za preprečevanje pranja denarja, komisiji za preprečevanje korupcije, agenciji za trg vrednostnih papirjev in množici drugih agencij, le združiti jih je treba, ustrezno analizirati in strokovno ukrepati. In prav kriminalistična policija in njen nacionalni preiskovalni urad sta pravo mesto za koncentracijo relevantnih obveščevalnih podatkov. Kaj nam pomaga post festum preiskovanje, ko pa so vse transakcije sumljivih poslov že opravljene, dostop do tujih družb in bank pa tako rekoč popolnoma onemogočen.

Za zunanje zbiranje informacij o gospodarskem kriminalu (tudi v Liechtensteinu!) bi bilo treba ustrezno angažirati tudi Sovo, za katero, razen peščice ljudi v tej državi, nihče ne ve, kakšni so njeni realni uspehi pri zagotavljanju varnosti države in državljanov. V državi imamo polno koordinacijskih brezzobih teles, le učinkovitega organa ali pa vsaj vladnega strokovnjaka in funkcionarja z ustreznim visokim vladnim statusom, ki bi skrbel za povezanost preštevilnih nadzornih organov, nimamo. In ko v redkih primerih vendarle uspe tožilstvu pripeljati osumljence na zatožno klop, se nam pojavi nov problem: ko v državi zakonsko podpremo ustanovitev posebnega sodnega oddelka, ki bi štel deset specializiranih sodnikov, usposobljenih za najtežja sojenja najhujših in najzahtevnejših kaznivih dejanj, se med tisoč sodniki ne najdejo junaki in strokovnjaki, ki bi ugriznili v to trdo in kislo jabolko. Zato je oddelek še vedno nezaseden in ni začel delovati.

Ko se ob tem še spomnimo težav z izvolitvijo predsednika vrhovnega sodišča, ugotovimo, da so problem tudi notranji odnosi med sodniki, zato se lahko pridružimo mnenju Janka Lorencija, ki je v Mladini zapisal, da pravosodje ni samo nedolžna tarča pritiskov od zunaj, ampak tudi žrtev svoje pasivnosti, klikarstva, politikantstva in nesamospoštovanja. Da ne omenjam domnevno podkupljivega sodnika iz Celja, ki bo zaupanje državljanov v sodstvo dodatno stolkel na najnižjo raven.

Kaj pa so državni organi, podprti še s pisanjem medijev, sposobni storiti, nam pokaže sicer nekaj let oddaljen primer doma starostnikov Črni les. Iz začetnih grozljivih zgodb o skrivnostnem umiranju starostnikov, ki jih v navezi celo z zdravniki na drugi svet spravlja lastnica Črnega lesa in si prisvaja njihove posesti, ni po nekaj letih strašne gonje proti lastnici ostalo ničesar. Niti eno kaznivo dejanje! Država pa je uničila urejen dom starostnikov, ki menda ni imel vseh ustreznih dovoljenj (ki bi jih državni organi lahko uredili v mesecu dni), posledice pa so bile likvidacija, razselitev starostnikov in izguba zaposlitve mnogih ljudi.

Kaj ko bi se država s tako armado uradnikov spravila še na lastnike Vegrada, Merkurja, SCT?! Tu pa največkrat slišimo, kako (razen policije) nihče spet ni pristojen, in se javno prepirajo o svojih (ne)pooblastilih. Velika gradbena firma dobi od države denar za celoten javni projekt, podizvajalcev pa enostavno ne plača. Velik del denarja pristane na podlagi fiktivnih pogodb v Vaduzu … in nikomur se nič ne zgodi. Državni organi ne reagirajo ali reagirajo prepozno, podizvajalci gredo v stečaj in delavci na borzo (beri: na pleča države oz. vseh davkoplačevalcev), sodišče pa počasi melje tožbe … Mimogrede, ali se sploh kakšen javni razpis za večja gradbena dela, ki jih financira država, konča brez zapletov? Najmanj, kar je, se kljub »natančno« definiranim pogojem razpisa vsaka gradnja močno podraži!

Pripori, skesanci, kazni

Kar nekako z zavistjo spremljamo informacije iz sosednjih držav o učinkovitih preiskavah velikega gospodarskega kriminala, tem pa sledijo visoke kazni in ustrezne čistke v vodstvih političnih strank in gospodarskih družb. Le pri nas se nič ne premakne. Hrvaški policiji in uradu za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu (Uskok) je uspelo prodreti v najhujše oblike finančne zlorabe oblasti za žepe politikov, ki se deklarirajo kot pobožni in bogaboječi, in v žep politične stranke, ki temelji na krščanskih načelih. Pohlep ne pozna meja in ideologij. To se vidi ne samo na primeru bližajočega se bankrota cerkvenih financ in Sanaderja na Hrvaškem, ampak tudi na primeru pobožne slovenske direktorice in njenih gradbenih delavcev, ki jim v njihovi bedi ne pomaga niti branje brevirja njenega moža pri nedeljski maši.

Mimogrede: ko bodo tudi naši nadzorstveni organi v usklajeni akciji pregledali poslovanje podobnih gospodarskih družb, kot je bilo Sanaderjevo podjetje Fimi-Media in jih tudi v Sloveniji ni malo, bodo nedvomno odkrili nezakonita prelivanja (para)državnega denarja, ki temelji na izmišljenih fakturah in pogodbah o mešanju megle. Za ponazoritev poglejmo samo izdajanje brezplačnih časopisov pred volitvami.

Če hočemo, da se bodo tudi pri nas začeli odkrivati najtežji kriminalni primeri, začenši od afere z orožjem in kriminalnih povezav gospodarstva in politike, potem preiskovalce in tožilce čaka nekaj nujnih ukrepov. Za začetek resen razmislek o pogostejši uvedbi pripora, ki ga natančno določa zakon o kazenskem postopku; člen 201 jasno določa: »če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se sme pripor zoper njo odrediti … če je upravičena bojazen, da bo uničila sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bo vplivala na priče, udeležence ali prikrivalce …« In večina osumljencev gospodarskega kriminala, ki zahteva angažma več preiskovalcev, pregled ogromnih količin poslovne dokumentacije in druge preiskovalne ukrepe, logično teži k temu, da onemogoči pridobitev ustreznih dokazov. Ob upoštevanju vseh človekovih pravic in pravnih varovalk, ki preprečujejo zlorabo državnih organov, bi bilo treba pri hudih gospodarskih kaznivih dejanjih večkrat odrediti pripor. Priporne zadeve so nujne, kar v praksi pomeni, da terjajo še posebno hitro delovanje vseh organov, tudi sodišča. Tako pa se v praksi dogaja, da v večini omenjenih primerov tožilstvo pripora sploh ne predlaga. Zato imajo storilci čas, interes in predvsem mnogo denarja za svojo obrambo, ki največkrat na sodišču prinese vratolomne prevrate, popolnoma »nove in drugačne dokaze« in predvsem večletno razvlečenje sodnega postopka.

Naslednji razmislek je namenjen skesancem, glede katerih se vedno bolj kaže nuja za njihovo uporabo pri tovrstnem odkrivanju in dokazovanju hujših kaznivih dejanj. Pa se sploh spomnimo primera v kakšnem velikem sodnem procesu gospodarskega kriminala, da bi obtoženec kot skesanec v zameno za milejšo kazen s tehtnimi dokazi razkril delovanje drugih obtožencev in jih »potopil« v močvirje ostrih kazenskih sankcij? Še nesprejete novele kazenske zakonodaje bodo omogočale tudi hitre postopke s priznanjem krivde, na podlagi katere bo obtoženec dobil močno znižano kazen. Ampak vse to pri nas ne bo delovalo! Razlog je preprost: skesanci in priznavalci krivde se bodo pojavili še takrat, ko bodo natančno vedeli, da jih sicer čaka kazen zapora najmanj od 5 do 10 let in odvzem vsega nezakonito pridobljenega premoženja (razširjena konfiskacija).

Kdo pa je v Sloveniji za gospodarski kriminal (mogoče z izjemo klasičnih poslovnih goljufov) sploh dobil dosojeno kakšno resno zaporno kazen in odvzem premoženja?! Dokler bomo priče sodnim postopkom za hud gospodarski kriminal pred okrajnimi sodišči (na primer zgodbe o Patrii), ki že po zakonu ne morejo izreči višjo kazen kot tri leta zapora (najpogostejša je denarna ali pogojna kazen), in ko so očitno strokovno prekaljeni odvetniki sposobni tako rekoč vsakega pomembnega osumljenca oz. obtoženca izmakniti roki pravice, potem nam tudi pravni instituti skesancev in priznanja krivde ne bodo prav nič pomagali pri učinkovitosti postopkov. Taki postopki delujejo samo tam, kjer na podlagi zbranih dokazov že v predkazenskem postopku veš, da boš »zgnil« v zaporu in da ti bo vzeto nagrabljeno premoženje!

Diskreditacija preiskovalcev

Preiskovanje gospodarske kriminalitete in korupcije je nedvomno eno od bolj garaških in sofisticiranih policijskih opravil, kjer štejejo le trdni in zakonito pridobljeni dokazi, pogojeni z dolgoletnimi profesionalnimi izkušnjami preiskovalcev in njihovo strokovno avtonomijo. Krona njihovega dela je kazenska ovadba, katero morajo pravosodni organi skrbno in kritično ovrednotiti. Argumentiranje zbranih dokazov je včasih treba podkrepiti tudi z zaslišanji kriminalistov na sodnih obravnavah.

Na podlagi prakse zahtevnejših sodnih postopkov za organizirani in gospodarski kriminal ugotavljamo, da kriminalisti kot priče dalj časa stojijo pred sodnim senatom kot vsi osumljenci skupaj in odgovarjajo na množico vprašanj četice odvetnikov, ki zastopajo obtožence, braneče se z molkom. Vso to je dopustno. Ni pa dopustno, da se kriminalistom podtika nezakonita dejavnost, se jih javno blati in ogroža njihovo varnost. Ob tem se zanimive skrivalnice igra še poseben oddelek vrhovnega državnega tožilstva, ki preiskuje sume kaznivih dejanj v policiji in ki večkrat na podlagi anonimk preiskuje fantomska kazniva dejanja, ob tem pa si ne upa javno potrditi ali zanikati, da so denimo pri koprskem šefu kriminalistov na podlagi anonimke, ki so jo napisali kriminalci, opravili hišno preiskavo in da v primeru bulmastifov kriminalisti niso naredili takih napak, ki bi zameglile kazensko odgovornost vpletenih.
 
Pravna država

Redki državljani še verjamejo v pravno državo, in to zaradi največkrat nedokončanih sodnih procesov, povezanih z gospodarskim kriminalom. Krivdo za takšno stanje bi težko obesili kriminalistični policiji, ki bije bitke z različnimi pomembneži, ti pa svojo nedotakljivost plačujejo tudi s političnimi navezami, skrivanjem kapitala v davčnih oazah, nedodelano zakonodajo in ne nazadnje s »procesnimi fintami« in uspešnimi odvetniki. Zato državljanov ni treba biti strah pred kriminalisti, ki svojega zakonitega delovanja ne raztegujejo na Prokrustovi postelji; pravna država bo padla ali obstala na drugačnih temeljih: na omejitvi neizmernega pohlepa nekaterih slovenskih elit (tudi s hitrimi in učinkovitimi sodnimi postopki) ter na pravni in ekonomski zaščiti osiromašenega prebivalstva. Zato bi si nekateri v tej državi za začetek morali na stene svojih pisarn z velikimi črkami napisati misli skromne Etiopke Hajlo.

Jakob Demšar je predavatelj na Fakulteti za varnostne vede in predsednik Društva kriminalistov Slovenije.