Tiskane izdaje
Kranj – Pred enim tednom je z Martinkove njive v Kovorju pri Tržiču izginila bronasta plastika talca, delo akademskega kiparja Karla Putriha. O izginevanju in varovanju spomenikov smo se pogovarjali z Renato Pamić, konservatorsko svetovalko, s kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Kraja spomenika v Kovorju je, enako kot tiste serijske kraje desetih bronastih kipov pred leti na Zgornjem Gorenjskem, povzročila zgražanje. Lahko o samem spomeniku poveste kaj več. Ga boste lahko zamenjali z repliko?
Spomenik, posvečen 30 talcem iz vse Slovenije, največ, 18, jih je bilo iz Ljubljane, prepeljanih iz begunjskih zaporov in ustreljenih na Martinkovi njivi 19. januarja 1944, presega raven lokalnega spomenika. S tega vidika je ta kraja skrajno podlo dejanje, nič ne opraviči takšne oskrunitve spomenika in pietete do pokojnikov. Vsaj zgodovinski spomin naj bi bila in ostala človeška vrednota. Pa žal ni tako.
Novembra 1954 so svojci in Zveza borcev Kovor postavili ta enkratni spomenik na kraju izvršitve zločina in skoraj 59 let je kljuboval mrazu in soncu vse do letošnjih prvomajskih praznikov.
Spomenik je bil zgledno vzdrževan, pri urejanju napisov, tlakov in hortikulture je v preteklosti sodeloval tudi naš Zavod. Bronasta skulptura je bila trdno sidrana, rezultat trganja le-te pa je poškodba granitnega podstavka. Zavod je takoj pristopil k ocenjevanju škode in pridobivanju podatkov o morebitnem obstoju mavčnega modela ali kalupa, ki bi omogočil izdelavo replike. Spodbudnih podatkov še nimam.
Spomeniki so in verjetno še bodo izginevali, nekateri so bili tudi umaknjeni ...
Fond tovrstne javne plastike na Gorenjskem je tudi s to zadnjo krajo močno osiromašen, v zadnjih petih letih so bila uničena najboljša likovna dela slovenskih kiparjev 20. stoletja (Kalin, Torkar, itd), likovno okrnjeni in razvrednoteni spomeniki so izgubili na svoji doživljajski prostorski funkciji.
Glede na število oskrunjenih, ukradenih in iz ideološko političnih razlogov umaknjenih spomenikov, bi bilo smiselno voditi paralelni register in arhiv izginule dediščine, pri čemer bi se zagotovo potrdilo znano zgodovinsko dejstvo, da je poleg zoba časa in tatov največji likvidator zgodovinskega spomina ta ali ona politična oblast, ki velikokrat »moteče« spomenike preteklosti umakne ali odstrani iz javnega prostora in s tem opravi z umetnostjo in zgodovino.
V tem smislu so spomeniki pravno in prostorsko premalo zaščiteni. Oblast se ne ozira ne na pravna in ne na strokovno institucionalna merila varstva dediščine, za strokovno analizo in vrednotenje ni časa. Strokovnjaki jih lahko, če imajo srečo, najdejo v depojih. V družbi, kjer poleg takšne prakse vladajo še brezposelnost, recesija, gospodarski kriminal, politično rivalstvo in pomanjkanje kulture, se tatovi umetnin hitreje znajdejo, povežejo in tudi spretno potuhnejo. Upam, da jim tokrat ne bo uspelo.
Bi lahko za varovanje tovrstne dediščine bolje poskrbeli? Koliko spomenikov oz. memorialne dediščine je sploh na Gorenjskem?
O tehničnem varovanju javnih spomenikov bi se dalo diskutirati. Moderne tehnologije nudijo številne rešitve, ki bi verjetno pripomogle k varnosti, toda vse je povezano z denarjem. Poleg tega je praksa pokazala, da niti tehnično najbolj varovane stavbe niso varne pred roparji.
Varovanje spomenikov ni le stvar varnostnikov, tehnike in pravnih aktov, temveč se odraža v vsakdanji kulturi odnosov, v odnosu do grajenega okolja in človeške ustvarjalnosti, kamor zagotovo spada tudi Putrihov unikat bronastega talca. Tukaj gre za kulturo in vrednote, na katerih temelji nacionalna identiteta in nacionalna zgodovina. Zato je kraja prvi in največkrat tudi usodni korak, ki najpogosteje pelje k totalnemu uničenju in izgubi umetnine.
Na območju kranjske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije je 991 enot memorialne dediščine, od tega 679 enot s statusom dediščine in 312 s statusom kulturnega spomenika.
Spomenik talcem v Kovorju je registriran kot zgodovinski spomenik z evidenčno številko dediščine 20906 in bi si zaslužil status kulturnega spomenika. Po strokovnih merilih vrednotenja ima vse potrebne lastnosti, ki se zahtevajo za razglasitev: avtentičnost kraja zgodovinskega dogodka, dokumentarno zgodovinsko pričevalno vrednost, pietetni značaj in težo zgodovinskega dogodka, avtorstvo, starost, prostorske in likovne kvalitete.
S tem bi bila stopnja njegove pravne varnosti nekoliko višja. Trenutno se varuje kot registrirana kulturna dediščina s prostorskimi akti. Morda bo tudi ta kraja opomin in spodbuda, da tovrstne zgodovinske spomenike pravno formalno pravočasno zavarujemo in postorimo, kar je možno za njihovo ureditev.
Policija doslej še ni sporočila, za kakšno materialno škodo gre pri tej kraji.
Ob popolnem uničenju je odpadni bron vreden štiri evre za kilogram, če pa upoštevamo približno težo takšne skulpture med 150 do 200 kilogrami je torej zaslužek med 600 do 800 evri. Izjemna Putrihova umetnina je za vedno uničena in to je najbolj boleče spoznanje.
Izdelava nove skulpture enakih dimenzij, če upoštevamo delo kiparja in livarja, bi stala lahko do 30.000 evrov.
Toda bistvo je v duhovni, simbolni in sporočilni vrednosti umetniškega dela, ki se ne more ocenjevati le skozi porabo časa in materiala. Z zaupanjem spremljam delo policije in sodnih organov in upam, da bodo vpletene v krajo in s tem povezana kazniva dejanja izsledili in kaznovali.
