Tiskane izdaje
Prvakinja NSi Ljudmila Novak je na začetka avgusta, ko je javno povedala, da se ji zdi obnova Bolnice Franja povsem zgrešeno metanje davkoplačevalskega denarja stran v času revščine in naravnih ujm, zaradi katerih so se v stiskah znašle mnoge družine. Na te besede so se odklonilno odzvali v LDS in Mladem forumu SD, na pobudo novinarjev pa jih je komentirala tudi Spomenka Hribar, ki je trditve Novakove označila za radikalne izjave, ki se skrivajo za pragmatičnim argumentom o smiselnosti obnove Bolnice Franja. Očitno je tema o obnovi znamenite partizanske bolnice v javnosti dvignila veliko prahu, saj še zdaj lahko spremljamo dopisovanje bralcev Dela na to temo v rubriki Pisma bralcev.
Tokrat Hribarjeva na odprto pismo prvakinje NSi odgovarja s pismom, v katerem pravi, da ni nikoli kritizirala obnove cerkva z javnim denarjem, ampak pravi, da je prav, da se obnavljajo, »a če se je Novakova že obregnila ob obnovo bolnišnice Franje, bi bila zame bolj verodostojna, če bi enak apel za varčevanje naslovila tudi v primeru obnove cerkva - in seveda drugih objektov!« Hribarjeva dodaja, da z možem v vasi, kjer občasno živita, tudi sama prispevata za obnovo vaške cerkve, a se ji zdi prav perverzno, da Cerkev ob vsem vrnjenem premoženju še vedno prepušča obnovo cerkva vernikom, medtem ko se sama raje posveča »finančnemu in političnemu polaščanju države in umeščanju v vse pore družbe«.
Ko Novakova govori o odgovornosti in krivdi komunistov za bratomorno vojno, jo Hribarjeva opozarja, da gre za pavšalne ocene, ki potrebujejo popravke. Bratomorna vojna je bila spočeta na ideološki ravni konec 19. stoletja z Antonom Mahničem in dodaja, da je »zgodba našega državljanskega spora dosti daljša, kot seže zgodovinski spomin Novakove«. Besede Novakove, ki je zapisala, da bi morala Hribarjeva končno spoznati, da so njene interpretacije vojne in povojnega dogajanja že zdavnaj preživete, kar dokazuje več kot 600 masovnih grobišč, samo še gluhi pa menda pripovedujejo črno-bele pravljice o junaških partizanih in izdajalskih domobrancih, ki so dobili zasluženo kazen, pa Spomenka Hribar označi za laž in izmišljotino, ker ni nikoli ne rekla ne zapisala, da so domobranci dobili zasluženo kazen. Hribarjeva spomni, da je prva povojne poboje imenovala s pravim imenom - zločin in da si je dolga leta prizadevala za razkritje resnice o grobiščih kot članica vladne komisije za ureditev zamolčanih grobišč.
Na poziv Novakove, naj javno podpre resolucijo o evropski zavesti in obsodbi totalitarnih režimov, odgovarja, da je tudi ob tem vprašanju v zaostanku. Spomni na pobudo o resoluciji za oceno polpretekle zgodovine in izjavo o narodni spravi pred enajstimi leti, kar pa so zavrnili na levi in desni. »Če bi tedaj državni zbor sprejel obe izjavi, bi danes ne bili v zadregi ob evropski resoluciji,« zapiše Hribarjeva.
Obsodba fašizma, nacizma in stalinizma je potrebna, meni, a je v zvezi z evropsko resolucijo ta težava, da izpričuje tendenco po prevladi desnice v evropski politiki. Pogreša tudi obsodbo četrtega totalitarizma, kar je predlagala pred desetletjem, in sicer totalitarnega katolicizma, ki da je bil v slovenskih razmerah še zlasti poguben, ker je poglobil boljševizem. Kot ugotavlja Hribarjeva, je slovenska levica pri tem vprašanju zamudila zgodovinsko priložnost, da bi prenehala dajati povod za vzbujanje sovražnosti do partizanov, desnica pa je začutila priložnost za rehabilitacijo kolaboracije. Toda ne sodelovanja z okupatorjem ne revolucionarnega nasilja med vojno, še manj pa po vojni, ni mogoče legitimizirati ali moralno opravičiti. »Oboje in vsako posebej je nemoralno in politično nesprejemljivo,« meni Hribarjeva.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
